Prvi So Protistrup Za Zataknjenost

Nedavno sem na konferenci vodila delavnico, ko je neka ženska pogumno povedala tisto, kar so si mnogi v sobi mislili: »Počutim se, kot da sem se izgubila. Izgubila sem svojo najboljšo podobo. Ne vem, kam sem šla.« Druge ženske so prikimale v znak strinjanja.

Ni čudno. Dneve si napolnimo z opravili, odgovornostmi in bi morali biti. Poskrbimo za vse ostale. Na koncu dneva se včasih počutimo, kot da smo se vrteli na enem velikem kolesu. In potem se naslednji dan vse začne znova. Kot bi bil dan mrmota ! Ni presenetljivo, da smo jezni in razočarani.

Vem, ker sem bila v veliki stiski. Dolgo sem preživela raka dojke in ledvic, debelo črevo pa so mi odstranili zaradi ulceroznega kolitisa. Ker sem brez veliko delov telesa, sem vedela, da bi morala biti vsak dan hvaležna, da sem živa ... ampak nisem. Trčila sem v zid. Zavračala sem spremembe v službi in v življenju.

Moja hči me je spomnila: "Ti si preživela ... to moraš popraviti." Izzvala me je, naj vsak dan naredim nekaj novega – eno leto. In ne samo to, o tem sem morala pisati blog. To je bilo leto 2009. Takrat sploh nisem vedela, kaj blog je. Sprva sem se tej ideji upirala, a me je spodbujala in spodbujala, dokler nisem privolila.

[pullquote align="right"]Življenje se včasih zatakne in spremeniti se moraš. Ampak čez noč moraš spremeniti le eno stvar – svojo pripravljenost, da narediš nekaj novega.[/pullquote]Vedel sem, da bom moral začeti z nečim velikim, simboličnim in zunaj moje cone udobja, da si dokažem, da se bom temu resnično zavezal. Joj, res sem. Začel sem s skokom v vodo s polarnimi medvedi na novo leto v Atlantic Cityju, kjer sem tekel v ledeno mrzel ocean.

Takoj ko sem prišla na plažo, sem se hotela umakniti – ampak dva čudovita fanta, oblečena v drobne Speedo hlačke, sta me potegnila v vodo. Prišla sem ven kričeča, vzhičena in z občutkom, da sem bolj živa kot v zadnjih mesecih. Vedela sem, da sem na pravi poti in da me čaka le še 364 prvih zmag.

Kaj sem storil/a? Spustil/a sem se z ziplinom čez jezero v Mehiki, polno krokodilov. Pojedel/a sem škorpijona. Naučil/a sem se vrteti hula hoop in speči torto iz nič. Nekega dne sem sprehajal/a svojega psa nazaj in ves dan jedel/a sladico (ne priporočam nobenega). Da, počel/a sem nekaj neumnosti – a skupno so me izkušnje osrečile in naredile bolj samozavestnega/o. Moj svet se mi je spet odprl. Vrnil/a sem se v šolo. Začel/a sem tudi poučevati.

Ena vrata za drugimi so se odpirala, ko sem vsak dan tvegal, velika in majhna. Naučil sem se, da vsakič, ko nekaj narediš prvič, vržeš kamenček v karmični ribnik življenja. To ustvarja valove, energijo in možnosti, ki jih prej ni bilo.

Včasih se življenje zatakne in se moraš spremeniti. Ampak čez noč moraš spremeniti le eno stvar – svojo pripravljenost, da narediš nekaj novega. Igraj se. Reci da. Izzovi svoje strahove. Naredi nekaj, kar ti jemlje dih. Občuti karmični bumerang, ko narediš nekaj za nekoga drugega.

Najboljši jaz je še vedno v tebi. Ni izginila. Samo čaka, da se podaš na svojo drzno pot prvih odkritij.

Naj bodo PRVI z vami.