Moj Seznam želja hvaležnosti

Ustvarjam si svoj seznam želja. Ne tisti običajen seznam stvari, ki jih želim narediti, preden zapustim ta svet, temveč poročilo o milostnih kapljicah prijaznosti, ki so do roba napolnile moje vedro.

Ne glede na to, ali je bil prispevek ena sama kapljica iz kapalke ali galone in galone radodarnosti, vse je spodbudilo mojo dušo, odplaknilo ure bolečine in me poneslo skozi burne preizkušnje.

In zato sem se odločil, da se bom zavestno potrudila prepoznati ta ne tako naključna dejanja. Nekatera so bila začasna kot jutranja rosa, a enakovredna ohladitvi. Druga so bila kot intravenozne infuzije, ki so nenehno vbrizgavale hrano. Nekaj ​​jih je bilo poletnih neviht: elektrizirajočih, močnih in kratkih. Ne glede na to, ali so se njihovi povzročitelji tega zavedali ali ne, je vsaka od njih imela pomemben vpliv. Pogasila so mojo sušo v duhu in me preplavila s hvaležnostjo.

Številka artikla 1: Čista hiša – toplo srce

Moja prva zgodba se dogaja, ko sem bila mlada mama dveh malčkov: Alberta, starega dve leti in pol, in Nicholasa, ki je bil malo čez eno leto. Naša štiričlanska družina je živela v zvezni državi Washington, približno 1600 kilometrov stran od večine naše družine v južni Kaliforniji. V 18 mesecih, odkar smo se tja preselili, smo se povezali v čudovit krog prijateljev. Bili smo v zgodnji fazi tesnega, tesnega odnosa. Le čas bo pokazal, ali se bodo šivi razpletli ali prepletli za vse življenje.

Albert je hudo zbolel za nečim, kar je bilo videti kot gripa. Kmalu smo izvedeli, da je njegovo hitro poslabšanje posledica sladkorne bolezni tipa 1 (SB1). Sprva je bil v bolnišnici sprejet 10 dni. V 24 urah po vrnitvi domov je spet dobil trebušno gripo – zelo nevarna situacija za katero koli sladkorno bolezen tipa 1, kaj šele za novo diagnosticiranega malčka. V bolnišnico se je vrnil za skoraj še en teden, da bi se mu stanje stabiliziralo.

Med obema bivanjema v bolnišnici sva z možem Mattom izmenično spala ob Albertu. Oba sva preživela dneve tam, izmenično kdo je ostal z njim ponoči in kdo je šel domov skrbet za Nicholasa. Na srečo se je ena od najinih prijateljic ponudila, da bo pazila na Nicholasa, medtem ko sva bila v bolnišnici. Njena najmlajša hči je bila iste starosti kot on in bila sta kot dva graha v stroku. Medtem ko sva se midva učili o nevarnostih prevelikega ali premajhnega odmerjanja insulina, je najin mlajši sin užival v daljšem igrišču.

Ni treba posebej poudarjati, da sva bila z Mattom izčrpana. Pomanjkanje spanca in skrbi so nama jemale mirnost.

Strah nas je preplavil, ko smo se znova učili skrbeti za najinega prvorojenca. Da ne omenjamo, da smo imeli enoletnika, ki ga je zmedla dolgotrajna odsotnost staršev. In hiša – oh, hiša! Še ena stvar, ki ni dobila zdravniškega spričevala. Strmenje v ta hrup in zmedo je samo še stopnjevalo mojo tesnobo. Počutila sem se popolnoma nesposobno in popolnoma nesposobno, da bi glede tega kaj storila.

Med obiski bolnišnice se je oglasila še ena članica naše skupine, da bi nam prinesla večerjo in vprašala, kako smo. Ta prijateljica je bila v našem krogu zelo natančna. Saj veste, kakšen tip – oseba, katere dom je brezhibno urejen – brezhibno urejen – naravnost bleščeč. V njenem domu se ne sme razmnoževati nobena ovca. Mislili bi, da se bo zavist razvila v sovraštvo, ampak se nikoli ne zgodi, ker je preprosto tako prijazna in šarmantna.

Ko je prišla, sem sedel med kupi perila, ki so zasedali vsak kvadratni centimeter mojega kavča. Nadaljnji kupi oblačil so segali pod moja stopala. Osramočen sem odrinil kupe, da bi se lahko usedla poleg mene. Poklepetala sva. Vprašala me je, če lahko še kaj stori.

Tisto malo, kar je ostalo od mojih mentalnih zmožnosti, je tiho kričalo: PROSIM – POMAGAJTE MI POSPRAVITI HIŠO!!!

Vseeno me je zgrozilo, ko sem videla, kako se širijo črni obroči, ki krasijo moje straniščne školjke.

„Ne, ampak hvala. V redu nam gre,“ sem se zlagal.

Ni mi dala vedeti, ampak ni verjela niti besede, ki sem jo rekel.

Med drugim bivanjem v bolnišnici se je ponovno začelo varstvo otrok po krožnem sistemu. Nekega jutra, ko je Matt pripeljal Nicholasa, ga je naša prijateljica, ki je varovala otroke, prosila za ključ od naše hiše.

»Če bi Nicholas slučajno potreboval nekaj dodatnih plenic,« je pojasnila.

Ne da bi se zavedal, da bi bil osramočen, če bi kdo videl, v kako bednem svinjaku živimo, mi ga je brez zadržkov izročil. Takoj ko je odšel, je naša skupina začela svojo najnovejšo avanturo prijaznosti.

Do te točke v tem konkretnem sojenju nisem zares jokala. Zame je bil to luksuz, ki si ga nisem mogla privoščiti. Iskreno, bala sem se, da bom, če bom začela, izgubila vso sposobnost delovanja. Zato sem zadržala solze in nadaljevala.

Bil je na vrsti jaz, da ostanem doma z Nicholasom. V trenutku, ko sem odklenila vrata, sem vedela, da je nekaj narobe. Namesto vonja po umazaniji in plesni, ki je običajno prišel v pozdrav, me je pozdravil nežen vonj po borovcih. Razmršena zaloga oblačil je bila lepo razvrščena in zložena. Umazana oblačila, ki so preplavila vse košare za perilo v spalnici, so bila zdaj sveža kot puha in zložena skupaj. Vse se je lesketalo – vključno s stranišči! Sredi moje kuhinjske mize je stala vaza, polna sveže rezanega cvetja. Pogledala sem aranžma, se zgrudila na tla in zajokala.

Ta trenutek sprostitve je za vedno vtisnjen v moj spomin. To je točka v času, ki se je oklepam, ko sem preobremenjena; ko mislim, da sem sama.

Prijatelji so, ne da bi čakali na moje vprašanje, začutili, kaj potrebujem, in ukrepali. Spregledali so mojo obupano bahavost. Prebili so se skozi umazanijo in pesek situacije. S čiščenjem moje hiše so odstranili del kaosa in mi povrnili razum.

Za vedno in vso večnost sem hvaležen.