[Spodaj Je Prilagojen Prepis govora, Ki Ga

Wesley Auttrey se je s svojima hčerkama nameraval odpraviti na rutinski vlak. Kar naenkrat sopotniku -- neznancu -- zagrabi krč in pade na tire. Wesley opazi, da prihaja vlak in človekovo tresenje mu ne dovoli, da bi se povzpel nazaj. Zato skoči na tire, ga stisne in uleže nanj, medtem ko vlak podzemne železnice prečka njega. Preden se sprevodnik vlaka tega zave, so vsi, razen dveh, že prečkali padlega moškega in Wesleyja. Klobuk na Wesleyjevi glavi je bil namazan.

Wesleyjeva inteligenca ni predvidljiva. Z njim je imel dve hčerki, prav na tisti železniški postaji, pa je bil še vedno pripravljen žrtvovati lastno življenje za popolnega neznanca na tirih. To ni rezultat nečesa, kar je formula, temveč trenutek lepote, ki izhaja iz kompleksnega nabora medsebojnih povezav v njegovi notranji ekologiji. Kako se naučimo spoštovati to globoko inteligenco, ki je že domača v vseh nas? Kako se ga naučimo združiti z izjemno računalniško močjo, ogromnimi velikimi podatki in prefinjenimi algoritmi, ki so nam zdaj na voljo? Najpomembneje pa je, kako poskrbimo, da vodimo s takšno ljubeznijo? Kako zagotovimo, da namesto da poskušamo prevladovati nad naravo, dejansko sodelujemo z njenim nastankom?

Mislim, da je to povabilo -- zadržati vsa ta vprašanja in oblikovati novo pripoved.

Na koncu, če se kdaj znajdemo med izbiro ABC ali D, upam, da nas naši algoritmi vedno usmerijo k ljubezni.