Svet Hrepeni Po več Pesnikov Vsakdanjosti

Ob pogledu na svet mi srce para v prostorih, kjer je tišina postala pretežka. Zadržuje se v premorih med neznanci, ki se ne vidijo več, v skupnostih, ki so nekoč uspevale zaradi povezanosti, zdaj pa so razdrobljene. Mostovi, ki smo jih prenehali graditi, empatija, ki smo jo zamenjali za učinkovitost, te odsotnosti nas vse težijo. Vidim ga v otopelih očeh otrok, katerih nekoč svetle sanje se zdaj borijo s svetom, ki se meri v številkah in nalogah, ter pozabljajo na čarobnost, ki jih je najprej naučila čuditi.

To je bolečina osamljenosti, ki vztraja tudi v največjih množicah, disonanca človeške povezanosti, izgubljena v neusmiljenem tempu. To je hladna učinkovitost sistemov, ki meljejo na krhko lepoto življenja in njegovo kompleksnost sploščijo v sterilne transakcije. Včasih se sprašujem, ali smo pozabili poslušati – drug drugega, zemljo, drevesa in veter, ki so nekoč šepetali resnice, ki smo jih instinktivno znali na pamet.

Pa vendar se upanje vzpenja, tako tiho in vztrajno kot plima. Razvija se v najpreprostejših dejanjih – nasmehu, ki ga delimo z neznancem, roki, iztegnjeni v prijaznosti. Živi v pogumu tistih, ki se ustavijo, ki se odločijo prisluhniti ne le svojemu notranjemu glasu, temveč tudi neizrečenim potrebam drugih. Neumorno doseganje oceana do obale me spominja: vztrajnost je lastna poezija, obljuba, da je sprememba vedno mogoča. Vidim upanje v semenih, posejanih v neverjetno zemljo, v dejanjih predanosti, ki obup spremenijo v nekaj svetega. Je v vzdržljivosti človeškega duha, ki se vedno znova dviguje, si upa verjeti v boljši svet. Predvsem vidim upanje v vse večjem spoznanju, da bo ljubezen – nežna, vztrajna in močna brez opravičila – morda vendarle spremenila sisteme in zgodbe, ki jih puščamo za seboj.

Zame pot do globljih resnic ni bila en sam trenutek jasnosti, ampak tih, ponavljajoč se sunek. To je bil vzorec, vtkan v tkanino mojega življenja – občutek, da je svetovni ritem nekoliko nekonvencionalen, manjkajoča nota v simfoniji obstoja. Ti trenutki so pogosto prišli nepovabljeni, v tišini med besedami, v vprašanjih, ki so ostala še dolgo po koncu pogovorov. Spomnim se, da sem stal pod ogromnim nočnim nebom in se nisem čudil zvezdam, temveč tišini, ki jih je prevzela. Ta tišina je bila živa in me je vabila, da postavljam vprašanja, za katera še nisem imel besed.

Zakaj smo tukaj?

Kaj pomeni resnično živeti?

Kako sveto prenesemo v običajno?

Vrat ni odprlo veliko razodetje, temveč nežno razkritje. Svetovne resnice mi niso bile predane cele; razkrili so se v fragmentih – skozi izkušnje, ljudi in tiho privlačnost nečesa večjega. Pri tem iskanju smisla ne gre za iskanje odgovorov, ampak za to, da se naučim sedeti z vprašanji in jim dovoliti, da me vodijo kot ozvezdja v oblačni noči.

Vprašanje, ki se ga zdaj držim blizu, je: Kako lahko služim s svojim bitjem? Ne gre za velike poteze ali izjemna dejanja, temveč za tiho moč prisotnosti. Naučil sem se, da je služba tako pomembna za to, kako se pokažemo v svetu, kot za to, kaj počnemo. To je v načinu, kako pozdravimo tujca, pustimo prostor za zgodbo nekoga ali vlijemo hvaležnost vsakdanjemu.

Kot pesnik po duši se pogosto sprašujem, ali bi se moje besede, moj način gledanja lahko vtkali v vsakdanje trenutke. Kaj pa, če poezija ne bi živela le v verzih, temveč v pogovorih, gestah in najmanjših interakcijah? Ali lahko s svojo prisotnostjo v vsakdanje vnesem kanček čudeža, iskrico, zaradi katere je življenje nekoliko bolj živo?

In tako držim to vprašanje kot lučko in ji pustim, da osvetli mojo pot: Kako naj poezijo življenja prenesem v vsakdanje, ne da bi ji ušel, ampak da bi jo oživil? Kako naj služim ne tako, da poskušam spremeniti svet, temveč tako, da sem prisotnost, ki vabi svet, da se počuti malo bolj celovitega?

Služiti pomeni nasloniti se na svet
kot je,
ne z odgovori,
ampak z odprtostjo
ki vabi druge, da se omehčajo,
zaupati tihi simfoniji
da živita skupaj.

To je delo -
prepustiti drobnemu valovanju svojega bitja
dotakniti se njihove prostranosti,
in ugotovili, da je bilo dovolj.