Izjemno tveganje: Drzniti Si živeti Pristno življenje

Pravijo, da duhovi ustvarjajo glasbo
s premikanjem skozi odmore
v tem, kar živi.

Če je tako, delo ljubezni
je, da se držimo in poslušamo.

„Ko sem bil bolan, se je bilo enostavno ločiti od drugih, kot pacient, obkrožen s skrbniki. Čeprav je bilo to seveda navzven pravilno, smo se v resničnih kriznih trenutkih drug drugega potrebovali in težko je bilo ugotoviti, kdo je bolan in kdo zdrav, kdo daje in kdo prejema. V središču vsega smo bili preprosto zviti v pristen objem, ki nas je vse rešil.“

"V tistih dneh sem sanjal, v katerih je bila ljubezen ogenj, izkušnja pa drva. In od takrat sem razumel, da je ljubezen do izkušnje tista, ki sprošča toplino in svetlobo, ki čakata v vsakem od nas. Zato je izkušnja potrebna, da jo preživimo, ljubezen, s katero se rodimo, postane to, kar smo."

"Moj čas na zemlji me je pripeljal do prepričanja v dva močna orodji, ki izkušnjo spreminjata v ljubezen: držanje in poslušanje. Vsakič, ko sem se držala ali bila držana, vsakič, ko sem poslušala ali so me poslušali, izkušnja gori kot drva v tem večnem ognju in jaz se znajdem v prisotnosti ljubezni. Vedno je bilo tako. Razmislite o teh dveh starih prepričanjih, ki nosita modrost in izziv držanja in poslušanja."

„Prva je starodavna ideja, da lahko s prislonjenjem školjke k ušesu slišimo ocean. Zdi se, da vedno deluje. Preiskava medicine je pokazala, da ko prislonimo to školjko k ušesu, dejansko slišimo svoje lastno utripanje, ocean lastne krvi, ki se nam predvaja. Vendar to dejstvo ne zmanjšuje te skrivnosti. Le še poveča. Držanje školjke k ušesu nas namreč uči, kako slišati Celoto skozi delček in kako najti Vesolje v sebi. Uči nas, da ko si upamo prisloniti drugo bitje, kot školjko, k ušesu, slišimo tako skrivnost vsega življenja kot ocean lastne krvi.“

"Neverjetno je, da ima vsako bitje v sebi kodirano zgodbo vesolja. Vsaka duša je lupina, ki jo oblikujejo tokovi globin. Celo fizično je notranje uho – ta občutljiv vir ravnovesja – oblikovano kot školjka. In tako nam bo vse, kar držimo in poslušamo, pokazalo, kje živi v svetu in v nas."

"To nas pripelje do drugega prepričanja: ljudskega izročila, da če si konj zlomi nogo, ga je treba uspavati. Odkril sem, da to ni res. Oh, res je, da se to dogaja. Rejci streljajo konje z zlomljenimi nogami, kot da se ne da nič storiti. Zdaj pa vem, da to počnejo zase, ker ne želijo skrbeti za konja, ki ne more teči."

„Na ta način prestrašeni in sebični ljudje prekinejo stik s tistimi, ki so zlomljeni, saj ne želijo sedeti s prijateljem, ki ne more najti jutrišnjega dne, ne želijo biti obremenjeni z nekom, ki jih bo upočasnil, ne želijo se soočiti s tem, kar je zlomljeno v njih samih. V tem leži izziv sočutja. Kajti ko si drznemo držati tiste, ki so prisiljeni k tlom, si drznemo, da jih objamemo blizu, resnica o objemanju in poslušanju zapoje in nas ponese v modrost zlomljenih kosti in kako se stvari celijo.“

"To so tihi pogumi, ki jih vsi potrebujemo. Pogum, da čakamo in opazujemo z vsem, kar smo. Pogum, da priznamo, da nismo sami. Pogum, da drug drugega držimo na ušesu svojega srca. In pogum, da skrbimo za stvari, ki so zlomljene."

"Vadnica za te pogumne dejanja so vedno majhne stvari, ki so pri roki. Nekako se s prakso početja majhnih stvari z veliko ljubeznijo, kot pravi mati Tereza, naučimo biti pogumni. V resnici je delo ljubezni popolna skrb za majhne stvari. Takšna skrb odpira skrivnost. Z velikodušnostjo naše najmanjše pozornosti vstopimo v ocean ljubezni, ki nas vse nosi."

"Preprosto in globoko, delo ljubezni je ljubiti. Kajti v tem dejanju vesolje oživi. Takšna živost je prostor, ki se odpre med nama, kot pravi Martin Buber, ko se dva priklonita in se dotakneta na pristen način."