Ali Lahko sočutje Spremeni svet?

Daniel Goleman se z Greater Good pogovarja o svoji novi knjigi Sila dobrega: Vizija dalajlame za naš svet .

Dalajlama ima dolgo zgodovino srečevanja in sodelovanja z družboslovci – psihologi, nevroznanstveniki, ekonomisti in drugimi, ki želijo razumeti znanost o človeških čustvih in vedenju. S tem sodelovanjem se je seznanil z raziskavami na tem področju in spodbudil znanstvenike, da se lotijo ​​področij raziskovanja, ki so bolj neposredno usmerjena v služenje javnemu dobremu.

Zdaj, ko bo letos dopolnil 80 let, je dalajlama prosil psihologa in avtorja uspešnic Daniela Golemana, naj napiše knjigo, v kateri bo orisal svojo vizijo boljšega sveta in vlogo, ki jo lahko pri tem igra znanost. Rezultat njunega sodelovanja, Sila dobrega: Dalajlamova vizija za naš svet , je hkrati prevod Dalajlamovih idealov in poziv k dejanjem.

Pred kratkim sem se z Golemanom pogovarjal o knjigi.

Jill Suttie: Po branju vaše knjige se mi je zdelo, da Dalajlamova vizija boljše prihodnosti v veliki meri izvira iz gojenja sočutja do drugih. Zakaj je sočutje tako pomembno?

Dalajlama in Daniel Goleman

Daniel Goleman: Ne govori z budističnega vidika; pravzaprav govori z znanstvenega vidika. Uporablja znanstvene dokaze, ki prihajajo iz krajev, kot so Stanford, Emory in Univerza v Wisconsinu – tudi projekt Tanye Singer na Inštitutu Max Planck – ki kažejo, da imajo ljudje sposobnost gojiti sočutje.

Ta raziskava je zelo spodbudna, saj znanstveniki ne uporabljajo le slikanja možganov za prepoznavanje specifičnih možganskih vezij, ki nadzorujejo sočutje, temveč tudi kažejo, da se ta vezja okrepijo in ljudje postanejo bolj altruistični in pripravljeni pomagati drugim, če se naučijo gojiti sočutje – na primer s tradicionalnimi meditacijskimi praksami ljubeče prijaznosti. To je zelo spodbudno, saj je temeljno nujno, da potrebujemo sočutje kot svoje moralno krmilo.

JS: V svoji knjigi uporabljate izraz »mišično sočutje«. Kaj s tem mislite?

DG: Sočutje ni le nekakšna nedeljska šolska prijaznost; pomembno je za spopadanje z družbenimi vprašanji – stvarmi, kot sta korupcija in dogovarjanje v podjetjih, vladi in v celotni javni sferi. Pomembno je za pogled na ekonomijo, da bi ugotovili, ali obstaja način, da bi jo naredili bolj skrbno in ne bi bila osredotočena le na pohlep, ali da bi ustvarili ekonomske politike, ki bi zmanjšale vrzel med bogatimi in revnimi. To so moralna vprašanja, ki zahtevajo sočutje.

JS: Sočutje je mogoče gojiti s čuječo meditacijo. Vendar mislim, da veliko ljudi začne meditirati iz osebnih razlogov – da bi zmanjšali stres in se naučili bolj sprejemati to, kar je. Kako to vodi do družbenega aktivizma?

DG: Ne strinjam se s to razlago, čemu je namenjena meditacija ali duhovna praksa. Ta pogled na čuječnost izpušča tradicionalno povezovanje čuječnosti s skrbjo za druge ljudi – prakso ljubeče prijaznosti, prakso sočutja. Mislim, da je Dalajlama mnenje, da je to neustrezno. Meditacija ne pomeni pasivnega sprejemanja družbene krivice; pomeni gojenje odnosa, da mi je mar za druge ljudi, da mi je mar za ljudi, ki so žrtve, in da bom storil vse, kar lahko, da jim pomagam. To on vidi kot pravo sočutje v praksi.

JS: Ali obstaja kakšna raziskava, ki podpira idejo, da sta čuječnost in družbeni aktivizem povezana?

DG: Obstajajo dokazi, da čuječnost ne le pomirja in vam daje več jasnosti, ampak vas tudi naredi bolj odzivne na ljudi v stiski. V eni študiji, kjer so ljudje dobili možnost, da pomagajo nekomu v stiski – ponudijo sedež nekomu na berglah – je čuječnost povečala število ljudi, ki so to storili. In če od tega ekstrapolirate na pomoč ljudem v stiski, kadar koli se vam znajdejo na radarju, to kaže, da bi čuječnost pomagala. Vendar pa obstajajo še bolj neposredni dokazi, da gojenje sočutja in ljubeče prijaznosti poveča verjetnost, da nekomu pomagamo. Združitev obeh je močna.

JS: V vaši knjigi dalajlama omenja nekaj, kar imenuje »čustvena higiena« – oziroma učenje, kako se s težkimi čustvi spopasti z več spretnosti in mirnosti. Pravi, da bi morala biti prav tako pomembna kot telesna higiena in da bi morali vsi izboljšati svojo »čustveno higieno«, preden se lotimo družbenih problemov. Zakaj?

DG: To je Dalajlamovo stališče – ​​preden ukrepamo v svetu, moramo obvladati vsa svoja uničujoča in moteča čustva. Če ne, bomo, če bomo delovali na podlagi teh čustev, ustvarili le še več škode. Če pa lahko svoja stiskajoča čustva obvladamo vnaprej in imamo pri delovanju mir, jasnost in sočutje, bomo delovali v dobro, ne glede na to, kaj počnemo.

Ne gre za to, da bi bilo katero koli čustvo uničujoče; gre za skrajnosti, ki lahko škodujejo drugim in nam samim. Ko čustva postanejo uničujoča, jih morate obvladovati in ne pustiti, da vas vodijo. Na primer, jeza: če vas mobilizira, napolni z energijo in vas osredotoči na odpravljanje družbenih krivic, potem je koristna motivacija. Če pa ji pustite, da prevzame nadzor in postanete besni in napolnjeni s sovraštvom, so ta čustva uničujoča in boste na koncu povzročili veliko več škode kot koristi.

Bantam, 2015, 272 strani .

JS: Mislim, da je nekaterim ljudem težko dejansko vedeti, kdaj jih čustva silijo v neprimerno vedenje.

DG: Zato je samozavedanje ključnega pomena. Mnogi ljudje se pustijo ugrabiti svojim čustvom in nimajo pojma, ker so nevedni, ker jim manjka samozavedanja. Meditacija in praksa čuječnosti pa lahko okrepita vašo samozavedanje, da lahko te razlike ločite natančneje in jasneje.

JS: Eno od načel dalajlame, ki ga jasno izražate v knjigi, je, da bi morali imeti univerzalno etiko sočutja do vseh. Ali predlaga, da sočutje izkazujemo tudi tistim, ki zagrešijo grozodejstva, kot sta umor ali genocid?

DG: Zagovarja ideal univerzalnega sočutja, brez izjeme. K temu se lahko usmerimo. Vendar nam daje tudi zelo koristen nauk: pravi, naj ločimo med akterjem in dejanjem. Nasprotujmo zlemu dejanju – brez dvoma – vendar dopustimo možnost, da se ljudje lahko spremenijo. Zato nasprotuje smrtni kazni, saj lahko človek spremeni svoje življenje in te možnosti ne smemo izključiti.

Univerzalno sočutje je visok standard in mislim, da ga večina od nas ne more doseči. Lahko pa se k njemu približamo s širjenjem kroga skrbi. Paul Ekman je o tem imel obsežne dialoge z dalajlamo in pravi, da je to dober cilj, vendar ga je zelo težko doseči. To je v nasprotju z naravnimi mehanizmi, zaradi katerih dajemo prednost lastni skupini – naši družini, našemu podjetju, naši etnični skupini itd. Prvi korak je torej premagati to težnjo in postati bolj sprejemajoči in skrbni do širšega kroga ljudi. Skrb za vse je zadnji korak in mislim, da ga ne more doseči veliko ljudi. Lahko pa vsi naredimo korak bližje.

JS: Zdi se, da so mnogi predlogi Dalajlame zgolj ambiciozne narave.

DG: Dalajlama se pogosto pogovarja z ljudmi z velikimi ambicijami in ko jih vse zbudi, reče: »Ne govorite samo o tem, naredite nekaj.« To je del sporočila moje knjige: Vsakdo lahko nekaj stori. Karkoli že pomeni, da morate narediti svet boljši, morate to storiti. Tudi če sadov tega ne bomo videli v življenju, začnite zdaj.