Dve rački in Njun 7-letni Junak

Napisal Robert Knight iz Kentuckyja

Ko sem bil star približno 7 let, sem na svojem dvorišču videl par rac . Vedel sem, da imajo race rade kruh, zato sem se odločil, da jih nahranim, preden bodo imele priložnost odleteti. Tega takrat še nisem vedel, a ti dve raci sta na koncu postali eden najvplivnejših dejavnikov pri tem, kdo sem postal danes.

Približno teden dni po prvem obisku so se race spet znašle na mojem dvorišču. Zdelo se mi je čudno, saj jezero v naši soseščini ni bilo zelo blizu moje hiše. Še enkrat sem jih nahranil, saj sem vedel, da je to vse, kar lahko počnem z racami.

Po tem so se mesec ali dva vračali vsak dan in se celo naučili priti do mojih vhodnih vrat in kvačkati, ko so želeli hrano. Nato je padlo na samo enega od njih približno enkrat ali dvakrat na teden. Ne vem, kako dolgo je to trajalo, toda nekega dne po veliki nevihti sta oba končala na mojem dvorišču.

Tokrat je bilo nekaj hudo narobe

Bil sem navdušen, da ju spet vidim oba skupaj, zato sem jima prinesel dodatno hrano. Vendar so bili videti drugačni, vznemirjeni. Niso nehali kvačkati, ko sem prišel ven, tako kot običajno. Pravzaprav so bolj kvačkali. Ko sem jim vrgla prvi kos kruha, ga je samec dejansko pobral in vrgel nazaj vame ter nadaljeval s podivjanim kvakanjem. Nato sem naredil nekaj korakov proti njim, da bi videl, ali se bodo umaknili, kot so običajno, a tokrat se je premaknila samo samica. To me je zmedlo, toda njihov način obnašanja me je spomnil na filme, ki sem jih gledal, ko je žival hotela, da ji nekdo sledi. Vrnil sem se noter in razložil svoji mami ter dobil dovoljenje, da jim poskusim slediti.

Ko sem šel nazaj ven, so se premaknili v vogal mojega dvorišča, očitno so mislili, da sem obupal nad njimi. Slišali so, da so se vrata zaprla, samec pa je stekel nazaj k meni in kvačkal vso pot. Sledil sem jim do vogala dvorišča, po cesti, za vogalom, čez cesto, nato pa se je videlo jezero. Samica je takrat odletela dol blizu jezera, samec pa me je s peho odpeljal navzdol. Ko sva prispela do jezera, sta oba šla do odtoka za meteorne padavine na njegovem robu in začela kvačkati vanj. Prišel sem in pogledal navzdol, in kar sem videl, me je šokiralo. Videl sem sedem račk približno osem metrov naravnost navzdol na dnu tega odtoka, ki so samo gledale proti nam.

Stekel sem po pomoč

Vedel sem, da moram nekaj storiti, da bi pomagal, zato sem, potem ko sem racam pojasnil, da se bom takoj vrnil, stekel nazaj domov. Potreboval sem približno 10 minut, da sem očeta prepričal, naj mi pride pomagat, vendar je vzel svojo ribiško mrežo, ki je bila pritrjena na dolgo palico, in je šel z mano. Ni trajalo dolgo, da jih je izvlekel sedem, vendar je rekel, da je še en tam spodaj. Kar naprej je plaval v in iz cevi na dnu, da bi se izognil mreži.

Stekel sem nazaj čez cesto in po hribu navzdol, da bi našel, kje je cev izšla. Ko sem jo našel, je bila račka na koncu, a sem jo preplašil nazaj skozi cev, kjer je bila očetova mreža. Za to račko smo potrebovali približno 20 minut, a smo jo končno dobili. Takoj ko je bilo ven, so starši račke pospremili stran od odtoka in jih začeli pregledovati. Na tej točki je bil že čas za večerjo, zato smo se vrnili domov.

Še en šarlatan pred vrati

Naslednji dan sem zaslišal še en kvak na vratih. Šel sem pogledat dve raci in vseh osem račk na svojem dvorišču. Vedel sem, da je bolje, da se jih ne poskušam dotakniti, zato sem jih samo pogledal in videl, da so vsi v redu, čeprav so preživeli že marsikaj. Po nekaj minutah so vsi šli nazaj po mojem dvorišču in začeli hoditi po cesti, nasproti jezera.

Nikoli več ju nisem videl, zato lahko samo domnevam, da je bilo to, da sta mi ponovno pokazala njihove otroke, način zahvale in nasvidenja.

Predstavlja The Great Animal Rescue Chase .