Taksist, Ki Vodi Dve šoli in sirotišnico

Moral je pustiti šolo in prositi. Zdaj ta taksist iz Kolkate vodi dve šoli in sirotišnico.

Sedemletni Gazi Jalaluddin je obiskoval lokalno šolo v svoji vasi. Bil je priden otrok in je od veselja skakal, ko je očetu povedal, da je bil najboljši v prvem razredu. Toda oče je imel svojo novico – ni mogel zbrati dovolj denarja, da bi mu kupil knjige za drugi razred, zato je moral Gazi nehati hoditi v šolo.

Gazijev oče je bil kmet v vasi Thakurchak v Sundarbansu v Zahodni Bengaliji. Imel je le četrt hektarja zemlje, ki pa ni dala dovolj pridelka niti za vložena sredstva, zaradi česar je družina več dni stradala. Gazijev oče je bil bolan in prišli so v Kalkuto iskat delo, ki bi jim lahko zagotovilo vsaj en obrok na dan. Žal nihče ni hotel zaposliti bolnega moškega in Gazi je na koncu prosjačil na ulicah Kalkute.

Ko je bil star 12 ali 13 let, je Gazi začel delati kot voznik rikše na tržnici Entally v Kalkuti. Čez nekaj let, pri 18 letih, se je Gazi naučil voziti taksi in leta 1977 postal taksist.

Gazi Džalaludin

Vendar je vedno mislil na številne mlade fante v njegovi vasi, ki se še vedno trudijo shajati. Zato je ustanovil »Sundarban Driving Samiti« in začel dajati vozniške tečaje mladim fantom iz Sundarbana, da bi lahko začeli živeti dostojanstveno življenje.

»V svojem prvem razredu sem brezplačno poučeval 10 fantov in jih prosil, naj vsak mesec darujejo le 5 rupij, ko začnejo zaslužiti. Vsakega od njih sem prosil tudi, naj pouči še dva fanta iz vasi v stiski. Veriga se še vedno nadaljuje in danes v Kolkati 300 fantov iz Sundarbana vozi taksije in si služi kruh,« pove Gazi.

Gazi je svoje potnike začel spraševati tudi, ali bi želeli podariti nekaj knjig, starih oblačil ali zdravil. Mnogi ljudje so se za to zanimali in Gazi je od njih zbiral knjige, oblačila in zdravila ter jih razdeljeval revnim v svoji vasi. Mnogi otroci, ki so morali zaradi pomanjkanja denarja za nakup knjig opustiti šolanje, so se z njegovo pomočjo, tako kot Gazi, lahko ponovno učili.

To je počel vse do leta 1997, a nekaj ga je še vedno vznemirjalo. Odkar je Gazi nehal študirati, je pogosto sanjal o šoli, kjer otrokom ne bi bilo treba plačati ničesar za študij. In zdaj je bil odločen, da bo to storil tudi sam.

»V svoji vasi sem veliko ljudi vprašal, ali lahko donirajo nekaj zemlje za gradnjo šole, vendar se nihče ni strinjal, le redki so se mi celo smejali,« pravi Gazi.

To mladeniča ni odvrnilo in je odprl šolo v eni od sob svoje dvosobne hiše. Po vasi je preko mikrofona oznanjal, naj starše pošljejo otroke v šolo, in jim ponujal brezplačno poučevanje. Sprva ni bilo nikogar zainteresiranega. Vaščani so ga vprašali, kako bi to vplivalo na njihov napredek, saj otrok ne bi mogli prisiliti k nadaljnjemu učenju, kar bi jim uničilo vse možnosti, da bi dobili službo.

»Niso bili pripravljeni poslati svojih otrok, še posebej deklet, v šolo. Razložil sem jim, kako morajo teči nazaj k zdravniku ali pismeni osebi, da preberejo celo najpreprostejše stvari, kot je jemanje zdravil, ali kako morajo čakati, da jim nekdo prebere pisma, in kasneje vedo, da je zelo nujno,« je pojasnil.

Gazijeva prizadevanja so se obrestovala in leta 1998 je v Uttar Thakuchaku v Sundarbanu ustanovil svojo šolo, brezplačno osnovno šolo Ismail Israfil (poimenovano po njegovih dveh sinovih), z 22 učenci in dvema učiteljema.

Misija Sundarban Sikshayatan

Nato je vsako leto zgradil eno sobo z donacijami potnikov in prihranki. Do leta 2012 je Gaziju uspelo v svoji šoli zgraditi 12 učilnic, 2 stranišči in jedilnico. Brez kakršne koli pomoči vlade je ta šolar, ki je opustil šolanje, zdaj nudil brezplačno izobraževanje in obrok prikrajšanim otrokom.

»Sprva smo se zelo mučili. V deževnem obdobju je bilo blatno in polietileni, ki smo jih uporabljali za našo improvizirano šolo za toliko učencev, so puščali. Potem pa je na srečo s pomočjo ljudi nastala stavba. Vendar je bila tudi ta znotraj naše muslimanske kolonije in do nje ni bilo prave ceste. Želel sem zgraditi večjo šolo ob cesti. Zato sem začel prositi za pomoč svoje potnike, da bi zgradili večjo šolo,« pravi.

Dva Gazijeva sopotnika sta mu pomagala kupiti zemljišče za šolo, nekateri so prevzeli odgovornost za plačilo učiteljev, nekateri pa so mu pomagali organizirati opoldanski obrok v šoli. S pomočjo, ki je pritekla, je leta 2009 v Purv Thakurchaku v Sundarbanu, 2 km od svoje prve šole, lahko zgradil svojo drugo šolo, Sundarban Sikshayatan Mission . Zdaj je v teh dveh šolah približno 21 učiteljev, štirje nepedagoški delavci in skoraj 425 učencev.

Gazi se tu ni ustavil. Mnogi učenci v njegovih šolah so bili sirote, ki so bile prisiljene prositi, tako kot Gazi. Želel je tem otrokom zagotoviti zavetje in začel je zbirati sredstva za sirotišnico. Prispelo je še več ljudi in leta 2016 je bila zgrajena misija sirotišnice Sundarban. Vse bivalne potrebe teh sirot ureja tako, da prihrani denar od svojega zaslužka in pomoči, ki jo prejme od tistih, ki darujejo.

»Še vedno se trudim, da bi vsem otrokom zagotovil opoldanski obrok. Včasih učiteljem ne morem dati celotne plače naenkrat, vendar so tudi oni zelo ustrežljivi. Moji neznani potniki so mi pomagali uresničiti moje sanje in sanjam o svetu, kjer nobenemu Gaziju ne bo treba več nehati hoditi v šolo,« pravi.

Gazi se je še posebej zahvalil Arunu Kumarju Dubeyju, ki je daroval zemljišče za njegovo sirotišnico, Dipankarju Ghoshu, Ajeetu Kumarju Sahi, Deepi Dutti, Barnaliju Pai in mnogim drugim, ki mu pomagajo vzdrževati šole in sirotišnico.

Za stik z Gazijem Jallaluddinom lahko kliknete tukaj .