Majhne Milosti

Odlomek iz knjige Kenta Nerburna, Majhne milosti :

Noč se bliža. Čas je za spanje.

Danes sem hodil po tihi poti. Nisem storil nič velikega dobrega, nič velikega slabega. Morda bi si želel več – kakšen dramatičen dogodek, nekaj nepozabnega. A ni bilo več. To je bil dan, ki mi je bil dan, in poskušal sem ga dočakati s ponižnim srcem.

Kako malo se zdi. V svojih dneh iščemo popolnost, vedno si želimo več zase in za svoje življenje ter si prizadevamo za nedosegljive cilje. Živimo med prostranimi neskončnostmi preteklosti in prihodnosti v tankem snopu svetlobe, ki mu pravimo 'danes'. Pa vendar danes ni nikoli dovolj.

Od kod prihaja ta čudna, neugasljiva človeška želja po 'več', ki je hkrati naš blagoslov in prekletstvo? Zaradi nje smo dvignili pogled proti nebu in povezali koščke vesolja, dokler ne bi uzrli sence božanskega stvarstva. Vendar smo za pridobitev tega spoznanja včasih izgubili skrivnost oblaka, lepoto vrta, veselje enega samega koraka.

Naučiti se moramo ceniti tako majhne kot velike stvari. [...]

Konfucij je svojim privržencem rekel: 'Prinesite mir starim, zaupajte svojim prijateljem in cenite mlade.'

"Ali res potrebujemo veliko več kot to? Počastiti zoro. Obiskati vrt. Pogovoriti se s prijateljem. Premišljevati o oblaku. Ceniti obrok. Skloniti glave pred skrivnostjo dneva. Mar to ni dovolj?"

Svet, ki ga oblikujemo, je svet, ki se ga dotikamo – z besedami, dejanji, sanjami.

Če imamo srečo, da se dotaknemo življenj mnogih, naj bo tako. Če pa naša usoda ni nič drugega kot pogrinjanje mize, urejanje vrta ali usmerjanje poti v gozdu otroku, naša življenja niso nič manj vredna.

Zlezem v posteljo, čutim naraščajočo toploto odeje, slišim tihe ritme nežnega dihanja moje žene.

Zunaj nežno piha veter in drgne vejo z breze ob hišo.

Da bi delali pravično. Da bi ljubili usmiljenje. Da bi ponižno hodili z našim Bogom.

Da prinesemo mir starim. Da zaupamo svojim prijateljem. Da cenimo mlade.

Včasih se zdi, da zahtevamo preveč. Včasih pozabimo, da so majhne milosti dovolj.