Delo Ljubezni Je Ljubiti

Moj čas na zemlji me je pripeljal do prepričanja v dva močna orodji, ki izkušnjo spreminjata v ljubezen: držanje in poslušanje. Vsakič, ko sem se držala ali bila držana, vsakič, ko sem poslušala ali so me poslušali, izkušnja gori kot drva v tem večnem ognju in jaz se znajdem v prisotnosti ljubezni. Vedno je bilo tako. Razmislite o teh dveh starih prepričanjih, ki nosita modrost in izziv držanja in poslušanja.

Prvo je starodavno prepričanje, da lahko s prislonjenjem školjke k ušesu slišimo ocean. Zdi se, da to vedno deluje. Preučevanje medicine je pokazalo, da ko prislonite to školjko k ušesu, dejansko slišite svoje lastno utripanje, ocean svoje krvi, ki se vam predvaja. Vendar to dejstvo ne zmanjšuje te skrivnosti. Le še poveča. Držanje školjke k ušesu nas namreč uči, kako slišati Celoto skozi delček in kako najti Vesolje v sebi. Uči nas, da ko si upamo prisloniti drugo bitje, kot školjko, k ušesu, slišimo tako skrivnost vsega življenja kot ocean svoje lastne krvi.

Neverjetno je, da ima vsako bitje v sebi kodirano zgodbo vesolja. Vsaka duša je lupina, ki jo oblikujejo tokovi globin. Tudi fizično je notranje uho – ta občutljiv vir ravnovesja – oblikovano kot školjka. In tako nam bo vse, kar primemo in poslušamo, pokazalo, kje živi v svetu in v nas.

To nas pripelje do drugega prepričanja: ljudskega izročila, da če si konj zlomi nogo, ga je treba uspavati. Ugotovil sem, da to ni res. Oh, res je, da se to dogaja. Rejci streljajo konje z zlomljenimi nogami, kot da se ne da nič storiti. Zdaj pa vem, da to počnejo zase, ker ne želijo skrbeti za konja, ki ne more teči.

Na ta način prestrašeni in sebični ljudje prekinejo stik s tistimi, ki so zlomljeni, saj se ne želijo stikati s prijateljem, ki ne more najti jutrišnjega dne, ne želijo biti obremenjeni z nekom, ki jih bo upočasnil, ne želijo se soočiti s tem, kar je zlomljeno v njih samih. V tem leži izziv sočutja. Kajti ko si drznemo držati tiste, ki so prisiljeni k tlom, si drznemo, da jih objamemo blizu, resnica o objemanju in poslušanju zapoje in nas ponese v modrost zlomljenih kosti in kako se stvari celijo.

To so tihi pogumi, ki jih vsi potrebujemo. Pogum, da čakamo in opazujemo z vsem, kar smo. Pogum, da priznamo, da nismo sami. Pogum, da drug drugega držimo na ušesu svojega srca. In pogum, da skrbimo za stvari, ki so zlomljene.

Vadnica za te pogumne dejanja so vedno majhne stvari, ki so pri roki. Nekako se s prakso početja majhnih stvari z veliko ljubeznijo, kot pravi mati Tereza, naučimo biti pogumni. V resnici je delo ljubezni popolna skrb za majhne stvari. Takšna skrb odpira skrivnost. Z velikodušnostjo naše najmanjše pozornosti vstopimo v ocean ljubezni, ki nas vse nosi.

Preprosto in globoko povedano, delo ljubezni je ljubiti. Kajti v tem dejanju Vesolje oživi. Takšna živost je prostor, ki se odpre med nama, kot pravi Martin Buber, ko se dva priklonita in se dotakneta na pristen način.

Mark Nepo iz knjige "Izjemno tveganje: Drzniti si živeti pristno življenje"