Branje, pisanje, empatija: Vzpon socialno-čustvenega učenja

Marc Brackett ni nikoli maral šole. »Vedno mi je bilo dolgčas,« pravi, »in nikoli nisem čutil, da bi kateri od mojih učiteljev zares maral. Ne morem se spomniti nikogar, ki bi me navdihnil.«

To je presenetljiva pritožba 42-letnega raziskovalca z univerze Yale s 27-stranskim življenjepisom in skoraj 4 milijoni dolarjev financiranja kariere. Toda Brackett ve, da mnogi otroci čutijo enako kot on glede šole, in želi narediti popolno čustveno preobrazbo šol v državi.

V času spornih razprav o tem, kako reformirati šole, da bi bili učitelji učinkovitejši, učenci pa uspešnejši, je lahko »socialno-čustveno učenje« ključni del rešitve. Socialno-čustveno učenje, ki je posledica okvira čustvene inteligence, ki ga je populariziral Daniel Goleman, otroke uči prepoznavati in obvladovati čustva in interakcije. Eden od osrednjih vidikov razvitega čustvenega kvocienta – kot ga zagovorniki imenujejo »čustveni količnik« – je spodbujanje empatije, ključne in pogosto zanemarjene lastnosti v našem vse bolj povezanem, večkulturnem svetu.

Brackett se je hitro naučil, da je za razvijanje empatije pri otrocih najprej treba delati z njihovimi učitelji. Pred desetimi leti je s kolegi v šolah uvedel učni načrt o čustvih in učitelje pozval, naj ga izvajajo v svojih učilnicah. Ko je opazoval pouk, ga je presenetilo nelagodje, ki so ga mnogi učitelji kazali, ko so govorili o čustvih. »Ena učiteljica je vzela seznam občutkov, ki smo ji jih dali, in prečrtala vsa čustva, ki jih je dojemala kot 'negativna', preden je učence prosila, naj opredelijo, kaj čutijo,« pravi Brackett. »Spoznali smo, da če učitelji tega ne bodo razumeli, otroci tega ne bodo nikoli razumeli.«

Leta 2005 sta Brackett in njegova ekipa v Laboratoriju za zdravje, čustva in vedenje na univerzi Yale razvila program usposabljanja – zdaj imenovan RULER – ki učitelje poučuje o veščinah, znanju in stališčih, potrebnih za čustveno zdravje, nato pa jim pomaga, da se osredotočijo na otroke. Program se osredotoča na pet ključnih veščin: prepoznavanje čustev pri sebi in drugih, razumevanje vzrokov in posledic čustev, označevanje celotnega spektra čustev, ustrezno izražanje čustev v različnih kontekstih in učinkovito uravnavanje čustev za spodbujanje odnosov in doseganje ciljev. Učilnice sprejmejo »listine čustvene pismenosti« – sporazume, s katerimi se strinja celotna skupnost glede medosebnih interakcij – otroci pa uporabljajo »merilnike razpoloženja« za prepoznavanje narave in intenzivnosti svojih čustev ter »načrte« za načrtovanje preteklih izkušenj, iz katerih se lahko kaj naučijo.

Vendar učni načrt ne obstaja le kot ločen predmet – učitelji so usposobljeni za vključevanje lekcij o čustvih v druge predmete. Pogovor o protagonistu v romanu za mlade odrasle je lahko priložnost za učence, da vadijo branje čustvenih namigov. Zgodovina ne postane le lekcija o zmenkih in bitkah, temveč študija o tem, kako lahko karizmatični voditelji navdihujejo ali manipulirajo s človeškimi čustvi.

RULER, ki se zdaj uporablja v stotinah šol po vsej državi, je bil merljivo uspešen. Raziskave kažejo, da ima povprečen učenec v razredu, obogatenem z RULER, 11 odstotkov boljše ocene in 17 odstotkov manj težav v šoli. Brackettova skupina se zdaj loteva 10-letne študije dolgoročnih učinkov učnega načrta RULER na 200 učencev v srednjih šolah v New Yorku in New Hampshiru.

V eni od šol v New Yorku, ki jo obiskuje veliko število učencev s posebnimi potrebami, vodstvo pripisuje 60-odstotno zmanjšanje vedenjskih težav pristopu RULER. »Ena učiteljica je hodila domov z mozolji po telesu, ker so bili ti otroci tako čustveno obremenjeni, da so jo brcali in pretepali,« pravi Brackettova. »Odkar se že dve leti ukvarja s čustveno pismenostjo, ni imela nobenih incidentov.«

Zakaj sprememba? »Povedala mi je, da je razvila veliko več empatije do svojih učencev, ko je spoznala, da čustva ne obstajajo le, ko eksplodirajo,« pravi Brackettova. »Otroci v teh učilnicah imajo zdaj dovoljenje reči, da se premikajo v rdeči kvadrant merilnika razpoloženja, namesto da eksplodirajo.«

Zamisel o poudarjanju čustvenega učenja se je začela leta 1994, ko je Goleman ustanovil Kolaboracijo za socialno in čustveno učenje. Zdaj skupina služi kot osrednje telo za programe, kot je Brackettov, po vsej državi in ​​po svetu.

Predsednik CASEL-a Roger Weissberg pravi, da so za uresničitev učinkovitega socialnega in čustvenega učenja potrebni »trije P-ji«: politika, tako na državni kot na zvezni ravni; podpora ravnateljev; in strokovni razvoj. CASEL sodeluje z drugimi vodilnimi na tem področju, da bi izvedel študijo standardov socialnega in čustvenega učenja v vseh 50 državah.

Kljub obsežnim podatkom, ki kažejo, da socialno-emocionalno izobraževanje (SEL) izboljšuje rezultate testov, obstajajo tudi nasprotniki, zlasti ker se šolski sistemi spopadajo z omejenimi proračuni. V nedavnem intervjuju na lokalni televizijski postaji v Connecticutu je voditelj novic Brackettu dejal: »Otroci ne znajo brati, zdaj pa se bodo naučili dobro cviliti.«

Zahihital se je, a je odgovoril povsem resno: »Razmisliti morate o tem, kaj motivira učence, da se želijo učiti. Če veste, kako čustva spodbujajo pozornost, učenje, spomin in odločanje, veste, da bo vključevanje [SEL] izboljšalo ta področja.«

Zanimanje za socialno-emocionalno izobraževanje (SEL) se je močno povečalo, potem ko je študent Univerze Rutgers Tyler Clementi septembra 2010 skočil z mostu George Washington, potem ko ga je ustrahoval sostanovalec. Clementijeva smrt je bila ena od vsaj pol ducata samomorov gejevskih najstnikov v tistem času, kar je spodbudilo oblikovanje zakonodaje, izjemno priljubljeno kampanjo » Bistvo bo bolje « ter povečanje zanimanja in financiranja s strani fundacij za različne nacionalne programe SEL.

Toda prava sprememba, pravi Brackett, bo prišla s sprejetjem socialnega in socialnega izobraževanja kot osrednjega dela učnega načrta, ne pa s padalom v šolskih zborovanjih, ki poskušajo »rešiti ustrahovanje«. »Čustvene pismenosti bi se morali učiti od maternice do groba, saj se čustveni izzivi, s katerimi se srečujemo, razlikujejo glede na našo starost,« pravi. »Vrtčevskega otroka ne boste naučili, naj ne odtuji ljudi, lahko pa poudarite, da je mali Mario videti osamljen. V osnovni šoli je primerno začeti govoriti o odtujenosti.«

Brackett pravi, da so njegove lastne izkušnje z dolgčasom in ustrahovanjem v šoli prispevale k njegovemu zanimanju za čustveno učenje. »Spominjam se, da sem bil star 12 let, sedel sem v 7. razredu, otroci so me porivali, mi tolkli s prsti po omaricah, risali po meni s pisalom in nihče ni ničesar ukrenil,« pravi. »Nisem hotel, da bi se kdo postavil zame, preprosto nisem hotel, da se to zgodi. Ljudje moramo postati bolj empatični.«