Lomljenje Kruha in Zdravljenje src, Ena večerja Naenkrat

Lennon Flowersovi mami so v zadnjem letniku srednje šole diagnosticirali raka na pljučih. Ta mlada ženska s temno pričesko v stilu pixie in velikimi, svetlimi očmi je opustila svoje velike sanje, da bi šla na NYU in postala igralka, in se namesto tega vpisala na Univerzo Severne Karoline, da bi bila blizu doma. Čeprav je bila obkrožena s skupnostjo prijateljev, je le redko omenjala svojo mamo. »Postala sem dobra v tem, da nisem govorila o tem, kaj se mi je dogajalo,« pojasnjuje. »Postala sem res, res dobra v tem, da sem bila res, res zaposlena.«

Ko ji je med zadnjim letnikom na fakulteti umrla mama, mnogi Lennonovi prijatelji sploh niso vedeli, da je bolna.

Delno je svojo tišino opravičevala s prepričanjem, da tako ščiti druge ljudi. Kdo želi govoriti o tako žalostnih stvareh? Kot družba nismo dovolj opremljeni. Govorimo neumnosti, kot je: »Prepričan sem, da je na boljšem mestu.« (Mimogrede, najslabša stvar, ki jo lahko rečete otroku, ki je izgubil starša, pravi Lennon.)

Delno se je izogibala govorjenju o svoji žalosti, ker jo je dejansko zadela. Pravzaprav celo leto. Lennon se spominja: »Do takrat je val pozornosti izginil. Zaradi tega sem imela občutek, da je z mano nekaj narobe, ker leto kasneje nekaj čutim. To je bil globok vir sramu.«

Lennonovo cvetje

Tri leta po materini smrti se je Lennon zaradi sina in službe preselila v Los Angeles in že prvi dan je spoznala Carlo Fernandez. Takoj sta se povezali. Kasneje, ko sta skupaj iskali stanovanje, je Carla priznala, da je njen oče umrl le šest mesecev prej. Lennon je delila svojo zgodbo. Seme je bilo posejano.

Nekaj ​​mesecev pozneje je Carla organizirala večerjo za pet žensk, med njimi tudi za Lennon. Vse so že izgubile starše, čeprav so bile stare komaj nekaj čez dvajset let; vse so se ob tej izgubi počutile izjemno osamljene.

Lennon se spominja visceralne treme, ko je vstopila, a tudi razorožujoče pozornosti do detajlov, ki je bila očitna povsod, kamor je pogledala. Zadnja terasa je bila okrašena z božičnimi lučkami in svečami. Carla je skuhala paello, značilno za svojega pokojnega očeta. Vino in zgodbe so kar tekle v vodo. »Carla je moderna mistikinja,« razlaga Lennon. »Je izjemna oseba, ko gre za ustvarjanje čarobnih okolij.«

Kar naj bi bila preprosta večerja, se je spremenilo v prenočevanje. Pogovarjala sta se do dveh zjutraj – v nedeljo. Pravzaprav sta zaspala zvita drug ob drugega v Carlini postelji. Lennona je izkušnja osupnila: »Postal sem še posebej dober v tem, da nikoli nisem 'šel tja', in potem je bilo neverjetno nasprotje, da nisem hotel oditi.«

Rodilo se je nekakšno čustveno gibanje: Večerja . Danes je po vsej državi 31 »miz«, nastajajoča organizacija pa si prizadeva ustvariti še več .

Mnogi, ki se udeležijo, se ne poistovetijo z besedo »žalost«. Zdi se, da je to klinično. Zdi se, da je navezano na institucije, ki se jim večina izogiba, ker se zdijo preveč formalne ali predpisujoče, preveč odločne, da bi jim pokazale, kako je njihova žalost podobna žalosti vseh drugih. Morda mislijo, da se bodo zaradi tega počutili manj osamljene; ​​pravzaprav se zaradi tega počutijo nerazumljene.

»Glavno pravilo večerje The Dinner Party je, da nobeni dve zgodbi nista enaki,« pojasnjuje Lennon. Skupne večerje delujejo, ker so organske, idiosinkratične, zabavne in zgrajene na temeljih prijateljstva. Ko se ljudje zbirajo mesec za mesecem, se od pogovorov o izgubljenih ljubljenih oddaljijo od raziskovanja, kaj so jih te izgube naučile o smislu življenja, kako te zapuščine živijo naprej v njihovih odločitvah o tem, kaj početi v službi in koga ljubiti.

Ko so Lennon vprašali, kaj bi si mama mislila o delu, ki ga zdaj opravlja, se je za trenutek ustavila in pomislila, preden je odgovorila: »Moja mama je bila introvertirana, nadarjena fotografinja, a hkrati tudi divja levinja, oseba, ki se nikoli ne bi umaknila resnici.«

Zdi se, da je »pravi pogovor« – kot pravi Lennon – njena dragocena dediščina po vsem tistem zaposlenem molku.