Razpakiranje Darila Izpred 21 Let

Ko sem pospravljala svojo predalnik, sem našla majhno rdeče-modro-zeleno ročno tkano torbico s srebrno zadrgo na vrhu. Ga. Macias, učiteljica angleščine, ki sem jo imela v zadnjem letniku srednje šole, mi jo je dala petnajst let preden sem sploh obiskala Gvatemalo, državo, v kateri je bila izdelana. Spominjam se, da sem vsak dan sedela blizu mize ga. Macias na desni strani učilnice, blizu moje najboljše prijateljice Tie. Obe sva jo zasipali z vprašanji o življenju in vsem, kar je pomembno za najstnika. Z veseljem se je z nama pogovarjala.

Nekega dne je s svoje mize vzela majhno pleteno vrečko, stopila do moje in me vprašala, če mi je všeč. Rekla sem ji, da je lepa. In rekla je: "Zate je." Imam jo že 21 let. Včasih pozabim, da jo imam, a pogosto se vrne v mojo torbico, kjer hrani majhne življenjske potrebščine. Nikoli nisem veliko razmišljala o njej, pa se je v starosti nikoli nisem znebila, čeprav se ne ujema z absolutno ničemer drugim, kar imam.

Ko je moj mož Nipun opazil, da med čiščenjem nisem dajala stare, obrabljene vrečke na kupček za dobrodelne namene, se mu je to zdelo tako premišljeno – in nenavadno – dejanje učitelja. »Zakaj misliš, da ti jo je dala ona?« je vprašal. To vprašanje me je nekoliko zbegalo. Nekako mi ta misel ni nikoli prišla na misel. »Zakaj misliš, da ti jo je dala ona in ne kdo drug?« je znova vprašal. V srednji šoli se nisem počutila posebno ali edinstveno na kakršen koli način, zato tudi ni bilo tako. Brez besed nisem imela pravega odgovora.

Ko sem se pred kratkim pogovarjala s prijateljico, ki poučuje na srednji šoli, mi je prišlo na misel, da je ga. Macias sposobna videti daleč dlje od časa, ki sem ga delila z njo. Vedela je, da se je moja družina priselila v ZDA, podobno kot njena. Prepričana sem, da je opazila, da imam le nekaj parov oblačil, ki jih nosim izmenično. Ga. Macias je bila tip ženske, ki se je zelo zanimala za svojo garderobo, vedno je usklajevala čevlje in krila ter si vedno urejala lase in nohte. Spomnim se, da sem jo v najstniških letih nekoč vprašala, zakaj se vedno usklajuje. Izkazalo se je, da je imela ga. Macias zelo skromno vzgojo in zdaj, ko si je lahko privoščila le nekaj preprostih užitkov, se je odločila, da bo šla na polno, samo zato, ker je lahko. Njena zgodba in način, kako se je obnašala, sta morda bila seme samozavesti, ki me je navdihnilo, da sem kot ženska neodvisna. S tem majhnim darilom me je opomnila na življenje – naj stvari ne jemljem za samoumevne, naj živim po svojih idealih in naj delim.

Že sama misel na gospo Macias me preplavi z nostalgičnim občutkom hvaležnosti. In sprašujem se, koliko vplivov je name vplivalo, česar nikoli povsem ne prepoznam. Učitelji, ki so me videli, ko sem želela biti nevidna, in ki so verjeli vame, ko sem se bala govoriti pred razredom. Tete in strici, ki so me imeli radi, tudi ko jim nisem dala ničesar v zameno, preveč zaposlena z odraščanjem in lastnim življenjem. Bratje in sestre, ki so me imeli radi, ne glede na to, kako strog sem bil do njih. Dobri prijatelji, ki so se lahko oglasili na moje klice ob 2. uri zjutraj in katerih klice sem lahko oglasila kadar koli. Šefi, ki so si vzeli čas, da so me naučili, kar so znali. Starejši skozi vse življenje, ki so se naučili brezpogojno ljubiti, kar je morda najlepša stvar, ki ji je lahko kdorkoli priča. Menihi in modri ljudje, s katerimi sem imela srečo preživeti čas, in katerih vpogledi mi služijo kot smerokazi, po kateri poti iti.

Mislim, da nas vse resnično vzgaja vas. Kot moja šestletna nečakinja z vsem srcem verjame: »Vsak, ki me ima rad, je moja velika-ogromna-družina!« Tako kot ona tudi jaz globoko v srcu vem, da so vsi to moji ljudje. In še vedno me vzgajajo mladi in stari.

V duhu praznikov želim proslaviti vso svojo veliko, ogromno družino, ki mi je pokazala pot, skrbela zame na načine, ki jim jih ne bom mogla nikoli povrniti. Edino, kar lahko storim, je, da se globoko priklonim hvaležnosti gospe Macias tega sveta, ki si vzamejo čas, da so pozorne na potrebe ljudi okoli sebe. Morda ta videoposnetek bolj zajame občutek, kot ga lahko povem z mojimi besedami: