Okrožnica papeža Frančiška: Slišati Krik Zemlje

Zemlja »zdaj vpije k nam zaradi škode, ki smo ji jo povzročili.« Tako začne papež Frančišek svojo močno in težko pričakovano encikliko o ekologiji . »Zemlja sama, obremenjena in opustošena, je med najbolj zapuščenimi in zlorabljenimi med našimi revnimi.«

Papež Frančišek se je odločil, da se imenuje po svetniku, za katerega je bila ljubezen do vsega Božjega stvarstva osrednjega pomena v njegovem življenju in vsa bitja so bila njegovi bratje in sestre. Z glasom tega svetnika, »ki je ljubil in varoval stvarstvo«, poziva k moralnemu odzivu, da bi preprečili »brez primere uničenje ekosistema« – da moramo nujno prepoznati posledice in spremembe, ki so potrebne v našem načinu življenja. Razmišlja o naši zlorabi, nasilju, ki ustvarja »simptome bolezni, ki jih vidimo na Zemlji, v vodi, zraku in v živih bitjih«. In ko opisuje, kako podnebne spremembe najbolj negativno vplivajo na revne, združuje ekološko in socialno pravičnost, da »slišimo tako krik zemlje kot krik revnih«.

Stanje Zemlje je naša najbolj pereča skrb. Naša trenutna ekološka kriza je največja katastrofa, ki jo je ta planet kdajkoli povzročil človek: znaki globalnega neravnovesja, podnebnih sprememb in izčrpavanja vrst so vse okoli nas. Pošast materializma pustoši Zemljo, njegova pohlepna pohlepnost uničuje ekosistem, krhko mrežo življenja, ki podpira in hrani vsa nešteta živa bitja. Smo del sveta čudes in lepote, ki ga sistematično žrtvujemo, da bi nahranili svoje vedno večje želje. Spomniti se moramo preprostega čudesa naravnega sveta okoli nas, ki ga je sveti Frančišek opeval v svoji čudoviti pesmi brata Sonca:

Hvaljen bodi, moj Gospod, po sestri materi Zemlji,

ki nas vzdržuje, upravlja in ustvarja

raznoliko sadje z barvnimi cvetovi in ​​zelišči.

Včeraj, ko sem šla na svoj majhen vrt, da bi nabrala nekaj bučk za večerjo, sem bila znova presenečena nad radodarnostjo Zemlje, kako lahko ena rastlina da toliko zelenjave. Morala sem skrbno pogledati pod razprostrto listje, da bi odkrila bučko, ki je nepričakovano zrasla skoraj prevelika. To je sveto življenje, ki nas ohranja, del stvarstva, ki ga obupno moramo »ljubiti in varovati«, tako kot nas ono ljubi in varuje.

Osrednji, a redko obravnavan vidik te krize je naša pozaba na sveto naravo stvarstva in kako to vpliva na naš odnos do okolja. Papež Frančišek govori o nujni potrebi po artikuliranju duhovnega odgovora na to ekološko krizo in po tem, da se »počutimo tesno združeni z vsem, kar obstaja«. Današnji svet prevladuje razkol, ki spodbuja izkoriščanje in pohlep, zato se moramo vrniti k občutku celovitosti, ki odraža živo enotnost vsega stvarstva in njegovih neštetih prebivalcev.

Zemlja potrebuje tako fizično kot duhovno pozornost in zavedanje, naša dejanja in molitve, naše roke in srca. Življenje je samooskrbna organska celota, katere del smo, in ko se enkrat ponovno povežemo s to celoto, lahko najdemo drugačen način življenja – takšnega, ki ne temelji na potrebi po nenehnem odvračanju pozornosti in iluzijah materialne izpolnitve, temveč na načinu življenja, ki je vzdržen za celoto.

Vsak na svoj način se lahko odvrnemo od vzorcev potrošništva, ki nam izčrpavajo denar in življenjsko energijo. Lahko si prizadevamo za preprostejše življenje, se naučimo živeti bolj trajnostno in se ne pustimo zavleči v nepotreben materializem – svoje življenje napolnimo z ljubeznijo in skrbjo namesto z »materiali«. Preprost obrok zelenjave in žit, pripravljenih z ljubeznijo in pozornostjo, lahko nahrani naše telo in dušo.

Da pa bi bolj govorili z glasom svetega Frančiška, Zemlja potrebuje tudi naše molitve, našo duhovno pozornost. Mnogi med nami poznamo učinkovitost molitev za druge, kako se daje zdravljenje in pomoč, tudi na najbolj nepričakovane načine. Najprej je lahko koristno priznati, da Zemlja ni »brezčutna materija«, temveč živo bitje, ki nam je dalo življenje. In potem lahko »slišimo njen krik«, začutimo njeno trpljenje: fizično trpljenje, ki ga vidimo v umirajočih vrstah in onesnaženih vodah – globlje trpljenje našega kolektivnega neupoštevanja njene svete narave.

Papež Frančišek svojo encikliko zaključuje z dvema molitvama za našo Zemljo. Obstaja tudi preprosta molitev, da svet postavimo kot živo bitje v svoja srca, ko se notranje izročimo Božanskemu. V tej molitvi se spominjamo žalosti in trpljenja Zemlje v svojih srcih in prosimo, da se spomnimo sveta, da bo božja ljubezen in usmiljenje tekla tja, kjer je potrebno; da nam bo, čeprav še naprej tako slabo ravnamo s svetom, božja milost pomagala in pomagala svetu – pomagala, da se Zemlja spet vzpostavi ravnovesje. Zapomniti si moramo, da je moč Božanstva večja od moči vseh globalnih korporacij, ki še naprej spreminjajo svet v pustinjo, celo večja od moči globalnih sil potrošništva, ki zahtevajo življenjsko kri planeta. Molimo, da lahko Božanstvo, katerega del smo vsi, odkupi in ozdravi ta čudoviti in trpeči svet.

Včasih je lažje moliti, ko čutimo zemljo v svojih rokah, ko delamo na vrtu in skrbimo za rože ali zelenjavo. Ali ko kuhamo, pripravljamo zelenjavo, ki nam jo je dala Zemlja, in mešamo zelišča in začimbe, ki nam dajejo veselje. Obstaja veliko načinov molitve in vsak od nas bo našel svoj način skrbi za Zemljo v svojem srcu. Tako kot nas pesem sv. Frančiška poziva, naj slavimo Zemljo in slavimo Boga »po vseh tvojih stvarjenjih«.

Kot nas spominja papeževo poslanica, moramo biti vsi ljudje, ki »ljubimo in varujemo stvarstvo«, ki se spominjamo njegove svete narave. To pesem ljubezni moramo prinesti v svoja srca in roke. Skozi našo ljubezen do Zemlje lahko spoštujemo poziv k podnebnim ukrepom, ki prihaja iz vseh ver in iz enotnega glasu, ki je znotraj vsega človeštva. Vsi smo del enega živega bitja, ki mu pravimo Zemlja, in to obupno potrebuje našo ljubezen in pozornost.