Sem najmlajši od osmih bratov in sester. Pet nas je umrlo. Delim izgube, skrbi za zdravje in druge izzive, ki so skupni človeškim razmeram, zlasti v teh časih vojne, revščine, opustošenja okolja in pohlepa, ki presegajo najbolj ustvarjalno domišljijo. Včasih se zdi, da je vse skupaj malo preveč za prenašati. Nekoč oseba občasnih globokih depresij, ki je bila znak duševnega trpljenja v moji družini, ki je vsakega brata in sestro prizadela drugače, sem dozorela v nekoga, za katerega si niti sanjal nisem, da bom postal: nebrzdanega optimista, ki vidi kozarec kot vedno poln nečesa. Morda je do polovice polna vode, dragocena sama po sebi, toda v drugi polovici je mavrica, ki bi lahko obstajala le v praznem prostoru.
Naučila sem se plesati.
Ne gre za to, da prej nisem znala plesati; vsi v moji skupnosti so znali plesati, tudi tisti z več levimi nogami. Enostavno nisem vedel, kako osnovno je ohranjanje ravnotežja. Da Afričani vedno plešejo (v svojih obredih in ritualih), kaže na zavedanje tega. Nekega dne me je med plesom prešinilo, da so čudoviti gibi, po katerih slovijo Afroameričani na plesišču, nastali zato, ker so plesalci, zlasti v starih časih, zvijali različne vozle stresa. Nekateri gibi spodnjega dela hrbta, ki so nam bili predani in so se zdeli zgolj čutni, so bili nedvomno ustvarjeni po celodnevnem delu sklanjanja nad plugom ali motiko na plantaži suženjskega voznika.
V želji počastiti vlogo plesa pri zdravljenju družin, skupnosti in narodov sem najel lokalno dvorano in lokalni bend ter povabil prijatelje in družino od blizu in daleč, da se zberemo na zahvalni dan, da odplešemo svojo žalost ali jo vsaj lažje vključimo v naš vsakdanji obstoj. Naslednja generacija moje družine, ki je objokovala nedavno smrt matere, mojo svakinjo, je ustvarila živahni linijski ples, ki mi je zagotovil, da kljub temu, da smo vsi naleteli na svoj delež žalosti in težav, še vedno lahko držimo linijo lepote, oblike in utripa – kar ni majhen dosežek v svetu, ki je tako zahteven, kot je ta.
Težki časi zahtevajo besen ples. Vsak od nas je dokaz.
Naučila sem se plesati.
Ne gre za to, da prej nisem znala plesati; vsi v moji skupnosti so znali plesati, tudi tisti z več levimi nogami. Enostavno nisem vedel, kako osnovno je ohranjanje ravnotežja. Da Afričani vedno plešejo (v svojih obredih in ritualih), kaže na zavedanje tega. Nekega dne me je med plesom prešinilo, da so čudoviti gibi, po katerih slovijo Afroameričani na plesišču, nastali zato, ker so plesalci, zlasti v starih časih, zvijali različne vozle stresa. Nekateri gibi spodnjega dela hrbta, ki so nam bili predani in so se zdeli zgolj čutni, so bili nedvomno ustvarjeni po celodnevnem delu sklanjanja nad plugom ali motiko na plantaži suženjskega voznika.
V želji počastiti vlogo plesa pri zdravljenju družin, skupnosti in narodov sem najel lokalno dvorano in lokalni bend ter povabil prijatelje in družino od blizu in daleč, da se zberemo na zahvalni dan, da odplešemo svojo žalost ali jo vsaj lažje vključimo v naš vsakdanji obstoj. Naslednja generacija moje družine, ki je objokovala nedavno smrt matere, mojo svakinjo, je ustvarila živahni linijski ples, ki mi je zagotovil, da kljub temu, da smo vsi naleteli na svoj delež žalosti in težav, še vedno lahko držimo linijo lepote, oblike in utripa – kar ni majhen dosežek v svetu, ki je tako zahteven, kot je ta.
Težki časi zahtevajo besen ples. Vsak od nas je dokaz.
COMMUNITY REFLECTIONS
SHARE YOUR REFLECTION
2 PAST RESPONSES
Thank you so much for the reminder of the release of trauma, of hurt, of pain in dance. May we dance together, apart <3
When I saw this title, “Hard Times Require Furious Dancing”, I immediately recalled the Sufi dervishes. Indeed we are one in our need to dance furiously in times such as these!