"Častna žetev": Lekcije Iz Domorodne Tradicije Zahvaljevanja

Kaj pa, če v tem prazničnem času nakupovalne košarice napolnimo le s tistim, kar potrebujemo, in nekaj vrnemo?

V tem času trgatve so naše košare polne, zaokrožene z dišečimi jabolki in polne ozimnice. Enako velja za jeklene nakupovalne vozičke, ki žvenketajo po parkirišču, plastične vrečke švigajo v vetru. Kako sploh poimenujemo takšno obilje? So to dobrine? Naravni viri? Ekosistemske storitve? V staroselskem svetovnem nazoru jih imenujemo darila.

Vsak dan smo zasuti z darovi Zemlje: zrak za dihanje, sveža voda, družba gosi in javorjev – in hrana. Ker nimamo daru fotosinteze, smo živali po biologiji usojene, da smo popolnoma odvisni od življenj drugih, po naravi radodarnih, več kot človeških oseb, s katerimi delimo planet.

Če razumemo Zemljo le kot skupek predmetov, potem jabolka in zemlja, ki jih ponuja, sodijo izven našega kroga moralnega razmišljanja. Govorimo si, da jih lahko uporabljamo kakor hočemo, saj njihova življenja niso pomembna. Toda v svetovnem nazoru, ki jih razume kot osebe, so njihova življenja zelo pomembna. Priznanje osebnosti ne pomeni, da ne uživamo, ampak da smo odgovorni za življenja, ki si jih vzamemo. Ko o živem svetu govorimo kot o sorodstvu, smo tudi poklicani, da ravnamo na nove načine, tako da moramo, ko vzamemo ta življenja, to storiti na način, ki prinaša čast vzetemu življenju in čast tistim, ki ga prejemajo.

Kanon domorodnih načel, ki urejajo izmenjavo življenja za življenje, je znan kot Častna žetev. So neke vrste »pravila«, ki urejajo naše jemanje, tako da je svet enako bogat za sedmo generacijo kot za nas.

Častna žetev, starodavna in nujna praksa, velja za vsako izmenjavo med ljudmi in Zemljo. Njegov protokol ni zapisan, a če bi bil, bi izgledal nekako takole:

Prosite za dovoljenje tiste, katerih življenja iščete. Držite se odgovora.

Nikoli ne vzemite prvega. Nikoli ne vzemi zadnjega.

Žetev na način, ki zmanjša škodo.

Vzemite samo tisto, kar potrebujete, in pustite nekaj za druge.

Uporabite vse, kar vzamete.

Vzemite samo tisto, kar vam je dano.

Delite ga, kot je Zemlja delila z vami.

Bodite hvaležni.

Vračajte darilo.

Vzdržujte tiste, ki vas podpirajo, in Zemlja bo trajala večno.

Čeprav živimo v svetu, narejenem iz daril, se znajdemo vpreženi v institucije in gospodarstvo, ki neusmiljeno sprašujeta: "Kaj še lahko vzamemo od Zemlje?" Da bi prišlo do ravnovesja, ne moremo nadaljevati z jemanjem brez obnavljanja. Ali se ne moramo vprašati: "Kaj lahko damo?"

Častna žetev je zaveza vzajemnosti med ljudmi in zemljo. Ta preprosti seznam se morda zdi nenavaden recept za nabiranje jagod, vendar je korenina prefinjenega etičnega protokola, ki bi nas lahko vodil v času, ko nebrzdano izkoriščanje ogroža življenje, ki nas obdaja. Zahodna gospodarstva in institucije nas vse upletejo v skrajno nečastno žetev. Skupaj, s soglasjem ali neukrepanjem, smo izbrali politiko, po kateri živimo. Spet lahko izbiramo.

Kaj če bi bila častna žetev zakon dežele? In ljudje – ne samo rastline in živali – so izpolnili namen podpiranja življenj drugih? Kako bi izgledal svet, če bi gradbenik, ki bi travnik nameraval spremeniti v nakupovalno središče, najprej vprašal za dovoljenje travniške škrjance in zlato rozgo? In upoštevati njihov odgovor? Kaj pa, če nakupovalno košarico napolnimo samo s tistim, kar potrebujemo, in nekaj vrnemo?

Kako lahko povrnemo darila Zemlje? V hvaležnosti, obredih, skozi dejanja praktičnega spoštovanja in skrbništva nad zemljo, v goreči obrambi krajev, ki jih imamo radi, v umetnosti, v znanosti, v pesmi, na vrtovih, v otrocih, v glasovnicah, v zgodbah o prenovi, v ustvarjalnem odporu, v tem, kako porabljamo svoj denar in svoja dragocena življenja, z zavračanjem sokrivde s silami ekološkega uničenja. Ne glede na to, kakšen je naš dar, smo poklicani, da ga dajemo in plešemo za prenovo sveta.