Back to Stories

Čakanje Na Odtajanje

Približno v tem času v dolgem zimskem obdobju začnem hrepeneti po pomladi. Do marca ponavadi postanem nekoliko otopela za lepoto zime. Čeprav mi molitev in meditacija ohranjata srce odprto za opazovanje minevanja časa in letnih časov s cenjenimi očmi, si večinoma želim le, da bi se hladni dnevi končali. Ko se zemlja začne odtajati, si pogosto želimo, da bi se proces pospešil. Hrepenim po svetlem cvetju, ki veje v spomladanskem vetriču, in toplih poletnih večerih na verandi.

Čeprav je nestrpnost do zime le človeška, se ustavim in se spomnim, da je treba skozi ta letni čas hoditi počasi. Če bomo hiteli skozi menjavo letnih časov v naravi in ​​v našem življenju, bomo zamudili tisto mejo med zimo in pomladjo s pomembnimi lekcijami, ki jih moramo prenesti.

Kakšen je naravni namen in simbolika v tem času odtajevanja? Prav na tem mestu med obupom in upanjem najdemo lepoto odtajevanja. Tam je v nas še posebej močno Ustvarjalno življenje ali Bog, če hočete. To je plodno mesto življenja, kjer lahko oživimo v praznini našega hrepenenja po tem, kar smo izgubili in česar se še nismo odprli sprejeti. Odtajanje je rodovitno mesto možnosti. V sezonskem smislu je to čas, ko se otrdela semena zmehčajo za kalitev. Stratifikacija je hortikulturni izraz za proces zamrzovanja in odtajevanja, ki seme izčrpa in ga pripravi na novo življenje. Brez tega zamrzovanja in odtajevanja semenski zarodek ne bo premagal mirovanja in kalil. Prav ta težaven proces umiranja za starega jaza povzroči, da seme razvije razpoke v lupini in ga spodbudi, da se premakne proti hranilom in svetlobi. Sčasoma iz te stiske izvira lepota novega življenja.

Zgodba naših duš se ne razlikuje dosti. Radi se počutimo udobno in seveda poskušamo ohraniti stvari enake. Če pa bi ostali v idealnih, enostavnih razmerah, bi morda imeli malo motivacije za rast. Ne gre za to, da bi se morali počutiti krive, ker iščemo udobje; gre le za to, da se bodo stvari, ne glede na to, kako se trudimo, skozi življenje spreminjale v ciklih udobja in nelagodja. Tako pač so stvari. Otoplitev je klic, da »izstopimo iz mirovanja«.

Zato si bom ta marec, namesto da bi hitel skozi odtajanje, vzel čas in spoznal, da ne glede na to, kako globoka ali dolga je zmrzal – duhovna ali materialna – je v odtajanju prisotna Skrivnost Ustvarjalne Prisotnosti, ki nas kliče k novi rasti. Koristno si je zapomniti, da se naše otrdele lupine v težkih stvareh, ki se dogajajo, razbijajo in da nas to lahko spodbudi, da posežemo po duhovnih hranilih in luči najgloblje ljubezni. Ne pozabite, ne glede na to, kako dolgo se zdi, da trajajo spremembe v letnih časih ali v vas samih, sprejmite to potovanje. Prihaja novo življenje.

***

Tri klasične pesmi, ki se poglabljajo v različne vidike prehoda iz zime v pomlad ...

Odtajanje

Videl sem civilno sonce, ki je sušilo zemljine solze –

Njene solze veselja, ki so tekle le hitreje,

Rad bi se raztegnil ob cesti,
Da se odtali in curlja s talečim se snegom,
Ki je dušo in telo zmešala s plimo,
Tudi jaz lahko tečem skozi pore narave.

Ampak jaz žal ne morem niti zvoniti niti kaditi,
Ena jota za napredovanje velikega dela Časa,
Moje je, da poslušam, medtem ko ti delajo na statvah,
Tako bo odmevala tudi moja tišina z njihovo glasbo.

- Henry David Thoreau

Preden si pomislil na pomlad

Preden si pomislil na pomlad,
Razen kot domneva,
Vidiš, Bog blagoslovi njegovo nenadnost,
Možakar v nebu
Neodvisnih odtenkov,
Malo obrabljen od vremena,
Navdihujoča oblačila
Indigo in rjave barve.

Z vzorci pesmi,
Kot da bi ti izbiral,
Diskretnost v intervalu,
Z gejevskimi zamudami gre
K nekemu vzvišenemu drevesu
Brez enega samega lista,
In nikomur ne kriči od veselja
Ampak njegov serafski jaz!

- Emily Dickinson

[sneg se topi]


Sneg se topi
in vas je poplavljena
z otroki.

-- Kobayashi Issa, prevedel Robert Hass

***

Virginia May Drotar in njen mož Duane Drotar sta skrbnika in ustanovitelja Shadowbrooka, vzhajajočega, transformativnega eksperimenta na področju gradnje skupnosti s sedežem v Ohiu. Shadowbrook je namenjen ljudem vseh sredstev in iz vseh okolij, »kjer se tišina in senca prepletata, medsebojna izmenjava in ponovno rojstvo pravičnosti ter dobro počutje in služenje celotnemu človeku«. Vodilni namen Shadowbrooka, kot ga vidita, je »organizirati svoje posebne darove in strokovno znanje v kolektivno dejavnost, ki bi koristila drug drugemu in svetu kot celoti. Delovali bi kot inkubator in zatočišče ter vabili druge, ki želijo v tem času socialne distance in ločenosti prispevati k kolektivnemu eksperimentu, ki pogumno ukrepa za ustvarjanje kulture povezanosti, ki se nam je izmikala.«

V četrtek, (danes!), 25. maja, ob 13.30 PST, se pridružite intimnemu druženju z Virginio in Duaneom, da izveste več o njuni skupni poti, težnjah in načrtih za Shadowbrook. Potrdite svojo udeležbo in pridobite več podrobnosti tukaj.

Share this story:

COMMUNITY REFLECTIONS

9 PAST RESPONSES

User avatar
Kristin Pedemonti Mar 25, 2021

Here's to embracing the edge between winter and spring and presence to all it can teach. ♡

User avatar
Ashley Mitchell Mar 27, 2018

"It is this difficult process of dying to the old self which causes the seed to develop cracks in the shell and impels it to move toward nutrients and light. "

I love this line. It is relatable and authentic. I recently started growing tulips in clear jars with river rocks and noticed the cracks in the bulb. My impatience wanting to see the pretty red pedals (symbolizing the coming of spring) is strong but I realize that I should be happy with the crack in the bulb, that it's trying and it longs for the light and nutrients. Not only is this line relatable to plant-life, but also fauna. How many times does a snake shed its skin? A butterfly sheds its cocoon? You need to have darkness to appreciate light, you need to have rain to appreciate the sunshine and it's those in-between times that make the anticipation and the final destination great.

User avatar
Kati Mar 26, 2018

What an inspiring piece. Thank you.

User avatar
Tracey Kenard Mar 26, 2018

Beautiful!!!

User avatar
Patrick Watters Mar 26, 2018

❤️

User avatar
Jude Mar 26, 2018

I Wandered Lonely as a Cloud

By William Wordsworth

I wandered lonely as a cloud
That floats on high o'er vales and hills,
When all at once I saw a crowd,
A host, of golden daffodils;
Beside the lake, beneath the trees,
Fluttering and dancing in the breeze.

Continuous as the stars that shine
And twinkle on the milky way,
They stretched in never-ending line
Along the margin of a bay:
Ten thousand saw I at a glance,
Tossing their heads in sprightly dance.

The waves beside them danced; but they
Out-did the sparkling waves in glee:
A poet could not but be gay,
In such a jocund company:
I gazed—and gazed—but little thought
What wealth the show to me had brought:

For oft, when on my couch I lie
In vacant or in pensive mood,
They flash upon that inward eye
Which is the bliss of solitude;
And then my heart with pleasure fills,
And dances with the daffodils.

User avatar
James Lang Smith Mar 26, 2018

Winter Song

I was there
that day when
winter died
and no-one cried

the crows perhaps
who knows
the crows
they know

the daffodils
they swayed
they swayed
upon the grave

the song bird
song
sung the morning
sung the morning long

And I cried
that no-one cries
when winter
dies

User avatar
Jude Mar 26, 2018

Vic needs a Spring antidote.

[in Just-]
By E. E. Cummings
in Just-
spring when the world is mud-
luscious the little
lame balloonman

whistles far and wee

and eddieandbill come
running from marbles and
piracies and it's
spring

when the world is puddle-wonderful

the queer
old balloonman whistles
far and wee
and bettyandisbel come dancing

from hop-scotch and jump-rope and

it's
spring
and

the

goat-footed

balloonMan whistles
far
and
wee

Related

User avatar
vic smyth Mar 26, 2018

Yes, I love the season when insects come out. When I can perspire and smell like a farm animal. And the aroma of freshly cut grass and exhaust fumes from my lawnmower. I love winter. I'm always saddened to see it fade into Spring.