Dobro veš, da sem jezna nate, Bog. Nemirna. Ne morem moliti. Zakaj ne podreš ločilnega zidu, ki naju ločuje? Ne čutim nobene pobude z tvoje strani, nobene pomoči. Čutim le ta grozen kepic tleče jeze. In krivdo, ohromejočo krivdo. Kako naj uživam v luksuzu tukaj – obilni hrani, bazenu, našem življenjskem slogu s preprogami in oblazinjenimi blazinami? Nič od tega ni slabo, ampak se ne morem več sprostiti in "preživeti". Biti doma mi ne ustreza.
V zadnjem času poskušam priznati bolečino, ki jo to povzroča, in o tem postopoma pripovedujem prijateljem. Toda kje si, Bog? Si tolažnik trpečih? Zavetje revnih? Bog, ki je vedno bil z mano? Ali pa si Bog, ki vidi, a ničesar ne stori? Bog, ki dopušča bolezen, ko ni denarja za zdravila. Bog, ki govori o ljubezni, a pusti, da vlada krutost. Bog, ki opeva nežnost, le da bi jo gledal, kako jo zatirajo za bodečo žico. Bog, ki posluša molitve bogatih kristjanov po vsem svetu, a ne spremeni njihovih src. Bog, v čigar imenu se bijejo vojne. Bog, ki molči sredi trpljenja. Bog, ki se vsem tem vprašanjem izogne s tem, da pokaže na križ.
Kateri Bog si? In zakaj ne odgovoriš na te solze? Vedno sem te želel ljubiti.
Bog se je odločil, da se na moji časovnici ne bo odzval. Kljub temu mi je izbruh občutka olajšanja prinesel nekaj olajšanja, zato sem se vrnil v akademski svet, medtem ko je jeza tlela na ozadju. Z Bogom sva bila zdaj v pat položaju.
Nekega dne sem doživel nekaj podobnega sanjam v budnem stanju. Nisem molil, ampak sem le sedel na vrtu blizu univerze in premišljeval o zmešnjavi, v kateri sem se tako utapljal. Nenadoma sem se, ne da bi to hotel, znašel v pogovoru z Bogom, ki sem ga toliko tednov zavračal.
»Predstavljaj si, da imaš brata, ki ga ljubiš,« sem rekel Bogu. »Predstavljaj si, da bi te oče obilno obdaril, tvojemu bratu pa ni dal ničesar. Pravzaprav bi ga zaklenil na dvorišče in ga ignoriral, pustil mu je le majhen lok ostankov hrane, ki bi ga lahko pojedel enkrat na dan. Kako dolgo bi še lahko užival v vsem svojem udobju in privilegijih v hiši? Kako dolgo bi še lahko zdržal »moliti za svojega brata« na daljavo? Koliko časa bi minilo, preden bi začel zameriti temu očetu, ki domnevno ljubi vse svoje otroke, še posebej revne?
In če bi preživeli nekaj časa zunaj na tistem praznem dvorišču z bratom in se z njim zelo zbližali ter čutili njegovo tesnobo, ker ni mogel nahraniti in obleči svojih otrok, in videli, da je – kljub grdemu ravnanju – še vedno ljubil svojega očeta in ga proseče vprašal: »Kaj sem sploh storil, da sem užalil našega očeta, da me tako obravnava?«
Bi se po vsem tem želel spet srečati z očetom iz oči v oči v svojem udobnem domu? Se ne bi bal, da ga boš sovražil?
In na moje veliko presenečenje je Bog odgovoril:
Veš, da ni tako, Marilyn, čeprav razumem, zakaj se tako počutiš. Imam veliko otrok. Nekateri so tvojega brata zaklenili iz hiše. Moje srce je tam zunaj z njim, ampak ljudem sem pustila proste roke. Z mano počnejo, kar se jim zljubi. Veš, ljubezen ne more ničesar prisiliti. Pravzaprav sem nemočna kot tetraplegik. Obkrožajo me s perilom in svečami, s slovesnimi procesijami in obilico rož ter me zasipajo s svojimi molitvami. A nenavadno je, da le redki med njimi resnično opazijo svoje brate in sestre. Tudi meni to para srce.
Vesel sem, da si jih opazil. Kar izvoli; bodi jezen, ampak prosim, ne sovraži me. V tem sem s teboj, bolj, kot si sploh lahko predstavljaš. In sem tudi s tvojimi brati in sestrami v taboriščih, čeprav sem kriv za bremena, ki jih zdaj nosijo. Daj no, pusti, da te solze tečejo. Glej, jočem s teboj.
Najin prepir se je končal ravno takrat, ko sva z Bogom skupaj jokala na tistem vrtu v Berkeleyju. Od tistega trenutka Boga razumem drugače. Ne glede na to, kaj teologi morda pravijo nasprotno, | vedite, da Bog ni Vsemogočen, vsaj ne tako, kot večina od nas razume moč. Zakaj ne? Ker tisti, ki ljubijo, nikoli ne izvajajo nadzora nad drugimi. Ker nas ljubezen naredi popolnoma ranljive, kot je opisal C. S. Lewis v svoji knjigi Štiri ljubezni:
Ljubiti pomeni postati ranljiv. Če ljubiš karkoli, bo tvoje srce zagotovo stisnjeno in morda celo zlomljeno. Če želiš zagotoviti, da bo ostalo nedotaknjeno, ne smeš dati svojega srca nikomur, niti živali. Skrbno ga ovij s hobiji in majhnimi razkošji; izogibaj se vsem zapletom; varno ga zakleni v krsto ali krsto svoje sebičnosti. Toda v tej krsti – varnem, temnem, negibnem, brezzračnem prostoru – se bo spremenilo. Ne bo zlomljeno; postalo bo nezlomljivo, neprebojno, neodkupljivo. Alternativa tragediji ali vsaj tveganju tragedije je prekletstvo. Edini kraj zunaj nebes, kjer si lahko popolnoma varen pred vsemi nevarnostmi in motnjami ljubezni, je pekel.
Chesterton je imel prav. Ljubezen si želi biti z ljubljenim. Ljubezen ne more popraviti stvari, a ljubezen vedno trka in pride naravnost, da bi bila z ljubljenim sredi njegovega trpljenja, celo v globinah pekla. Ljubezen ne osamlja ali izolira; ljubezen se odloči biti z. Ljubezen ne sili; lahko le vabi. Bog čaka: »Glej, stojim in trkam na vrata. Če me kdo sliši klicati in odpre vrata, | bo vstopil v hišo in večerjal z njo, ona pa z menoj« (Raz 3,20).
Kljub našim vztrajnim in trmastim pričakovanjem o nasprotnem, Bog nikoli ne obljublja, da nam bo vzel bolečino, ampak obljublja, da nam bo sredi nje ostal blizu. Preroki nas vabijo, naj mu »damo ime Emanuel, kar pomeni Bog z nami« (Iz 7,14). Imamo Božjo besedo, ki pravi: »Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20).
Od te obljube je odvisno vse.
COMMUNITY REFLECTIONS
SHARE YOUR REFLECTION
2 PAST RESPONSES
Thank you for sharing such an empowering story, sister.
You mentioned the theft by camp supervisors. How much of donations reach the refugees and how much is stolen? How can you control this?
Honored to have read this...Thank you for sharing, dear sister. Yes, He is with us and will never leave nor forsake us