Dajte Si tisto, Kar Je organsko: Recept Za preprečevanje Izgorelosti

Pred leti sem slišal govoriti Dorothy Day. Ustanoviteljico katoliškega delavskega gibanja je njena dolgoročna predanost življenju med revnimi na newyorški Lower East Sidu naredila za eno mojih junakinj. Zato sem bil zelo šokiran, ko sem jo sredi govora slišal premišljevati o "nehvaležnih revnih".

Nisem razumel, kako je lahko tako zaničevalna fraza prišla iz ust svetnika – dokler me ni zadela z močjo zenovskega koana. Dorothy Day je rekla: »Ne dajaj revnim v pričakovanju, da boš prejel njihovo hvaležnost, da se boš lahko dobro počutil. Če boš to storil, bo tvoje dajanje skromno in kratkotrajno, in to ni tisto, kar revni potrebujejo; to jih bo le še bolj osiromašilo. Daj le, če imaš nekaj, kar moraš dati; daj le, če si nekdo, za katerega je dajanje že samo po sebi nagrada.«

Ko dam nekaj, česar nimam, dajem lažno in nevarno darilo, darilo, ki je videti kot ljubezen, a je v resnici brez ljubezni – darilo, ki ga dajem bolj iz svoje potrebe po dokazovanju sebe kot iz potrebe drugega, da bi bil zanj poskrbljen. Takšno dajanje ni le brez ljubezni in vere, temveč temelji na arogantnem in zmotnem prepričanju, da Bog nima načina, da bi drugemu usmeril ljubezen, razen skozi mene. Da, ustvarjeni smo v skupnosti in za skupnost, da bi bili tam, v ljubezni, drug do drugega. Toda skupnost je obojestranska: ko dosežemo meje lastne zmožnosti ljubezni, skupnost pomeni zaupanje, da bo nekdo drug na voljo osebi v stiski.

Znak, da v imenu plemenitosti kršim svojo lastno naravo, je stanje, imenovano izgorelost. Čeprav jo običajno razumemo kot posledico poskusa, da bi dal preveč, je izgorelost po mojih izkušnjah posledica poskusa, da bi dal tisto, česar nimam – kar je skrajni rezultat dajanja premalo! Izgorelost je seveda stanje praznine, vendar ne izhaja iz dajanja vsega, kar imam; zgolj razkriva ničnost, iz katere sem sploh poskušal dati.

May Sarton v svoji pesmi »Zdaj postajam jaz« uporablja podobe iz naravnega sveta, da bi opisala drugačno vrsto dajanja, ki temelji na drugačnem načinu bivanja, načinu, ki ne vodi v izgorelost, temveč v plodnost in obilje:

Tako počasi kot dozorevajoče sadje
Plodna, odmaknjena in vedno izčrpana,
Pade, a ne izčrpa korenine ...

Ko je darilo, ki ga dam drugemu, sestavni del moje lastne narave, ko prihaja iz organske resničnosti v meni, se bo obnovilo – in mene – tudi ko ga bom dajal naprej. Šele ko dam nekaj, kar v meni ne raste, se izčrpavam in škodujem tudi drugemu, saj lahko samo škoda izvira iz darila, ki je vsiljeno, neorgansko, neresnično.