»Navade srca« (izraz, ki ga je skoval Alexis de Tocqueville) so globoko zakoreninjeni načini dojemanja, bivanja in odzivanja na življenje, ki vključujejo naš um, naša čustva, našo samopodobo, naše koncepte smisla in namena. Verjamem, da je teh pet prepletenih navad ključnega pomena za ohranitev družbe.
1. Razumevanje, da smo vsi v tem skupaj. Biologi, ekologi, ekonomisti, etiki in voditelji velikih modrostnih tradicij so vsi dali glas tej temi. Kljub našim iluzijam o individualizmu in nacionalni superiornosti smo ljudje globoko medsebojno povezana vrsta – prepleteni drug z drugim in z vsemi oblikami življenja, kot to v živih in zastrašujočih podrobnostih razkrivajo globalne gospodarske in ekološke krize. Sprejeti moramo preprosto dejstvo, da smo odvisni in odgovorni drug drugemu, in to vključuje tudi tujca, »tujega drugega«. Hkrati moramo pojem medsebojne odvisnosti rešiti pred idealističnimi ekscesi, zaradi katerih je to nemogoče sanje. Spodbujanje ljudi, naj se nenehno zavedajo globalne, nacionalne ali celo lokalne medsebojne povezanosti, je nasvet za popolnost, ki ga lahko dosežejo (če sploh) le redki svetniki, ki lahko povzroči le samozavajanje ali poraz. Kar vodi do druge ključne navade srca ...
2. Spoštovanje vrednosti »drugačnosti«. Res je, da smo vsi v tem skupaj. Prav tako drži, da večino svojega življenja preživimo v »plemenih« ali življenjskih enklavah – in da je razmišljanje o svetu v smislu »nas« in »njih« ena od mnogih omejitev človeškega uma. Dobra novica je, da »nas in njih« ne pomeni nujno »mi proti njim«. Namesto tega nas lahko spomni na starodavno tradicijo gostoljubnosti do tujca in nam da priložnost, da jo prevedemo v izraze enaindvajsetega stoletja. Pravilno razumljena gostoljubnost temelji na ideji, da nas ima tujec veliko naučiti. Aktivno vabi »drugačnost« v naša življenja, da jih naredi bolj obsežna, vključno z oblikami drugačnosti, ki se nam zdijo popolnoma tuje. Seveda ne bomo izvajali globoke gostoljubnosti, če ne bomo sprejeli ustvarjalnih možnosti, ki so lastne našim razlikam. Kar vodi do tretje ključne navade srca ...
3. Sposobnost zadrževanja napetosti na življenjsko pomembne načine. Naša življenja so polna protislovij – od vrzeli med našimi težnjami in našim vedenjem do opažanj in spoznanj, ki jih ne moremo prenesti, ker so v nasprotju z našimi prepričanji. Če jih ne bomo ustvarjalno zadrževali, nas bodo ta protislovja ustavila in izključila iz dogajanja. Ko pa dovolimo, da njihove napetosti razširijo naša srca, nas lahko odprejo novim razumevanjem sebe in našega sveta, izboljšajo naša življenja in nam omogočijo, da izboljšamo življenja drugih. Smo nepopolna in zlomljena bitja, ki živimo v nepopolnem in zlomljenem svetu. Genij človeškega srca je v njegovi sposobnosti, da te napetosti uporabi za ustvarjanje vpogleda, energije in novega življenja. Kar najbolje izkoristiti te darove, zahteva četrto ključno navado srca ...
4. Občutek osebnega glasu in delovanja. Vpogled in energija porajata novo življenje, ko spregovorimo in udejanjamo svojo različico resnice, hkrati pa jo preverjamo in popravljamo glede na resnice drugih. Toda mnogim od nas primanjkuje zaupanja v lastne glasove in v svojo moč, da bi kaj spremenili. Odraščamo v izobraževalnih in verskih ustanovah, ki nas obravnavajo kot člane občinstva in ne kot igralce v drami, in posledično postanemo odrasli, ki politiko obravnavajo kot šport za gledalce. Pa vendar je za nas, mlade in stare, še vedno mogoče najti svoje glasove, se naučiti, kako jih izgovarjati, in spoznati zadovoljstvo, ki izhaja iz prispevanja k pozitivnim spremembam – če imamo podporo skupnosti. Kar vodi do pete in zadnje navade srca ...
5. Zmožnost ustvarjanja skupnosti. Brez skupnosti je skoraj nemogoče doseči glas: za vzgojo Rose Parks je potrebna cela vas. Brez skupnosti je skoraj nemogoče izvajati »moč enega« na način, ki omogoča množenje moči: potrebna je bila cela vas, da se je Parksino dejanje osebne integritete spremenilo v družbene spremembe. V množični družbi, kot je naša, skupnost le redko pride že pripravljena. Toda ustvarjanje skupnosti v krajih, kjer živimo in delamo, ne pomeni, da opustimo druge dele svojega življenja, da bi postali organizatorji s polnim delovnim časom. Stalna družba dveh ali treh sorodnih duš nam lahko pomaga najti pogum, ki ga potrebujemo, da govorimo in delujemo kot državljani. Obstaja veliko načinov, kako posaditi in gojiti semena skupnosti v našem osebnem in lokalnem življenju. Vsi moramo postati vrtnarji skupnosti, če želimo, da družba cveti.
1. Razumevanje, da smo vsi v tem skupaj. Biologi, ekologi, ekonomisti, etiki in voditelji velikih modrostnih tradicij so vsi dali glas tej temi. Kljub našim iluzijam o individualizmu in nacionalni superiornosti smo ljudje globoko medsebojno povezana vrsta – prepleteni drug z drugim in z vsemi oblikami življenja, kot to v živih in zastrašujočih podrobnostih razkrivajo globalne gospodarske in ekološke krize. Sprejeti moramo preprosto dejstvo, da smo odvisni in odgovorni drug drugemu, in to vključuje tudi tujca, »tujega drugega«. Hkrati moramo pojem medsebojne odvisnosti rešiti pred idealističnimi ekscesi, zaradi katerih je to nemogoče sanje. Spodbujanje ljudi, naj se nenehno zavedajo globalne, nacionalne ali celo lokalne medsebojne povezanosti, je nasvet za popolnost, ki ga lahko dosežejo (če sploh) le redki svetniki, ki lahko povzroči le samozavajanje ali poraz. Kar vodi do druge ključne navade srca ...
2. Spoštovanje vrednosti »drugačnosti«. Res je, da smo vsi v tem skupaj. Prav tako drži, da večino svojega življenja preživimo v »plemenih« ali življenjskih enklavah – in da je razmišljanje o svetu v smislu »nas« in »njih« ena od mnogih omejitev človeškega uma. Dobra novica je, da »nas in njih« ne pomeni nujno »mi proti njim«. Namesto tega nas lahko spomni na starodavno tradicijo gostoljubnosti do tujca in nam da priložnost, da jo prevedemo v izraze enaindvajsetega stoletja. Pravilno razumljena gostoljubnost temelji na ideji, da nas ima tujec veliko naučiti. Aktivno vabi »drugačnost« v naša življenja, da jih naredi bolj obsežna, vključno z oblikami drugačnosti, ki se nam zdijo popolnoma tuje. Seveda ne bomo izvajali globoke gostoljubnosti, če ne bomo sprejeli ustvarjalnih možnosti, ki so lastne našim razlikam. Kar vodi do tretje ključne navade srca ...
3. Sposobnost zadrževanja napetosti na življenjsko pomembne načine. Naša življenja so polna protislovij – od vrzeli med našimi težnjami in našim vedenjem do opažanj in spoznanj, ki jih ne moremo prenesti, ker so v nasprotju z našimi prepričanji. Če jih ne bomo ustvarjalno zadrževali, nas bodo ta protislovja ustavila in izključila iz dogajanja. Ko pa dovolimo, da njihove napetosti razširijo naša srca, nas lahko odprejo novim razumevanjem sebe in našega sveta, izboljšajo naša življenja in nam omogočijo, da izboljšamo življenja drugih. Smo nepopolna in zlomljena bitja, ki živimo v nepopolnem in zlomljenem svetu. Genij človeškega srca je v njegovi sposobnosti, da te napetosti uporabi za ustvarjanje vpogleda, energije in novega življenja. Kar najbolje izkoristiti te darove, zahteva četrto ključno navado srca ...
4. Občutek osebnega glasu in delovanja. Vpogled in energija porajata novo življenje, ko spregovorimo in udejanjamo svojo različico resnice, hkrati pa jo preverjamo in popravljamo glede na resnice drugih. Toda mnogim od nas primanjkuje zaupanja v lastne glasove in v svojo moč, da bi kaj spremenili. Odraščamo v izobraževalnih in verskih ustanovah, ki nas obravnavajo kot člane občinstva in ne kot igralce v drami, in posledično postanemo odrasli, ki politiko obravnavajo kot šport za gledalce. Pa vendar je za nas, mlade in stare, še vedno mogoče najti svoje glasove, se naučiti, kako jih izgovarjati, in spoznati zadovoljstvo, ki izhaja iz prispevanja k pozitivnim spremembam – če imamo podporo skupnosti. Kar vodi do pete in zadnje navade srca ...
5. Zmožnost ustvarjanja skupnosti. Brez skupnosti je skoraj nemogoče doseči glas: za vzgojo Rose Parks je potrebna cela vas. Brez skupnosti je skoraj nemogoče izvajati »moč enega« na način, ki omogoča množenje moči: potrebna je bila cela vas, da se je Parksino dejanje osebne integritete spremenilo v družbene spremembe. V množični družbi, kot je naša, skupnost le redko pride že pripravljena. Toda ustvarjanje skupnosti v krajih, kjer živimo in delamo, ne pomeni, da opustimo druge dele svojega življenja, da bi postali organizatorji s polnim delovnim časom. Stalna družba dveh ali treh sorodnih duš nam lahko pomaga najti pogum, ki ga potrebujemo, da govorimo in delujemo kot državljani. Obstaja veliko načinov, kako posaditi in gojiti semena skupnosti v našem osebnem in lokalnem življenju. Vsi moramo postati vrtnarji skupnosti, če želimo, da družba cveti.
COMMUNITY REFLECTIONS
SHARE YOUR REFLECTION
2 PAST RESPONSES
"Exhorting people to hold a continual awareness of global, national, or even local interconnectedness is a counsel of perfection that is achievable (if at all) only by the rare saint, one that can only result in self-delusion or defeat."
So why bother?
Sadly, the human species is prone more to selfishness and even violence to acquire for self. Only gentleness and grace can persuade us to seek the better way, our true original identity. }:- ❤️ anonemoose monk