Vadba rehumanizacije, Ko Se Premikamo V Negotovost

To je močna praksa, ki je bila deljena z mano, avtor John Paul Lederach. John Paul je sociolog in specialist za preoblikovanje konfliktov. Deloval je kot mirovnik v Nepalu, Somaliji, Severni Irski, Kolumbiji in Nikaragvi pri reševanju vprašanj, povezanih z neposrednim nasiljem in sistemskim zatiranjem. Svoje življenje je posvetil raziskovanju in izvajanju alternativ dehumanizaciji in nasilju s pomočjo procesov, ki ponovno vzbujajo empatijo, spoštovanje, razumevanje in medsebojno identifikacijo. To prakso imenuje rehumanizacija .

Janez Pavel II. pojasnjuje, da rehumanizacija vključuje spodbujanje naše moralne domišljije, da bi najprej videli drugega kot osebo, nato sebe v drugih in končno prepoznali našo skupno človečnost. Pomeni tudi širjenje lastnega občutka jaza, da bi bili lahko občutljivi na trpljenje drugih in upajmo, da bi začeli spoštovati osnovno človeško dostojanstvo vseh.

Janez Pavel II. opredeljuje štiri vrste domišljije, ki podpirajo rehumanizacijo. Prva je »domišljija vnukov«. S tem misli, da se lahko projiciramo v prihodnost in vidimo, da bi naši vnuki in vnuki naših nasprotnikov zlahka imeli intimno in skupno prihodnost. S tem procesom si lahko predstavljamo sebe v relacijski mreži, ki vključuje naše nasprotnike. Ta vrsta domišljije nam omogoča, da vidimo onkraj naših trenutnih konfliktov in pristranskosti. Spodbuja nas, da delamo za skupno dobro vseh. Prav tako nas motivira, da razumemo razlike v pogledih in vrednotah, in s tem je lahko pot iz sovraštva in objektivizacije drugih.

Druga vrsta domišljije je ustvarjanje zaveznikov iz dvoumnosti, radovednosti, raziskovanja, ponižnosti in »nevednosti« v procesu, ko se približujemo svojim sovražnikom, tistim, ki trpijo, in tistim, ki so zelo drugačni od nas. Potrebna je domišljija, da odpremo srce nepredstavljivim možnostim in prav tistim stvarem, ki nas ogrožajo. Ta nauk Janeza Pavla II. me je spomnil na opomin mojega učitelja Bernieja Glassmana, naj počivamo v »nevednosti«, enem od treh načel mirovnika ali tistega, kar je Suzuki Roshi imenoval »začetniški um«.

Tretja vrsta domišljije nam omogoča, da si predstavljamo drugačno prihodnost. Janez Pavel II. je to poimenoval »ustvarjalna domišljija«, sposobnost, da si prihodnost zamislimo na način, ki ponovno počloveči vse akterje in ustvari možnost za transformativne spremembe, tudi proti vsem oviram. Ta vrsta domišljije kaže na odporen namen in revolucionarno potrpežljivost, na sposobnost, da se ne bojimo ali nismo nestrpni, ko si predstavljamo širše obzorje, kot smo mislili, da je mogoče.

Četrta vrsta domišljije je »domišljija tveganja« – tveganje, da nismo navezani na rezultate, tveganje, da sedimo z neznanim, tveganje, da sežemo onkraj delitev in se z radovednostjo in močjo soočimo z negotovostjo. In da imamo pogum in ljubezen, da se soočimo z odporom znotraj naših skupnosti in naših lastnih umov, ko si prizadevamo končati razčlovečenje, objektivizacijo in trpljenje.

Moč domišljije in zdrave empatije nam lahko omogoči, da stvari vidimo z zelo drugačne perspektive, in nas lahko vodi in navdihuje, da se upremo normalizaciji nevzdržnega.