Iskanje Smisla V Digitalni Dobi

»Če bi bila blagoslovljena vsaj z omejenim dostopom do lastnega uma, ne bi bilo razloga za pisanje.« ~ Joan Didion

Sedel sem za večerjo pri starših. Pred mano je bil obrabljen dnevnik s tankimi in razbarvanimi stranmi ter ličen scenarij, ki je počasi bledel.

To je bil dnevnik mojega dedka in je zdaj pripadal mojemu očetu. Dedka nisem nikoli poznal. Umrl je v mesecih pred mojim rojstvom in mi je dal ime v svojih zadnjih dneh, čeprav ni bilo nobenega dokaza, da bo otrok deklica. V izseljenskem življenju, v katerem sem odraščal, nisem nikoli imel priložnosti obiskati doma, v katerem je živel, krajev, ki jih je pogosto obiskoval, in ljudi, ki so bili del njegove življenjske poti.

Skozi besede, ki jih je pustil za seboj, sem se ravnokar vstopil v njegov svet. Zavohal sem plesen desetletij obrabe in se dotaknil mehkobe papirja, ki je s časom postal gladek. In v nekaj minutah me je očarala moč pisane besede. Igra se na sposobnost človeškega uma za potovanje skozi čas in nas ponese naprej in nazaj v izjemni prepleti preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. V čarobnem pisanju pred mano sem se prenesel v drugo dobo, kjer so gostje prihajali brez razloga, da bi se povezali, in so bili prisiljeni ostati na večerji. Doba, ko je bila hrana vsakdanja umetnost, načrtovana, pripravljena in uživana v družbi drugih. Čas, ko so si ljudje upali ustaviti svoje življenje, da bi sprejeli težave drug drugega. Vse to se mi je preneslo v lepoti besed, ki so se zlivale v povezovanje z umom pisatelja in razumele svet, v katerem so živeli. Ko sem bral iste besede, ki jih je moj dedek napisal pred eoni, sem z njim začutil nenavadno sorodstvo, ki ga zgodbe o njem niso uspele narediti vtisa.

Zdi se, da je takšna vrsta pisanja danes izgubljena. Ljubezen do besed, mukotrpno iskanje stavkov in etična komponenta dobrega pisanja, ki nas je silila, da smo posvečali določeno pozornost svojim izkušnjam, so se očitno podredili hitrosti našega časa. Navadili smo se pisati v kratkih prispevkih za javnost, ki išče lahkotnost in zabavo ter je lačna informacij. Ni čudno, da je na internetu skoraj 200 milijonov blogerjev in da se nekje na svetu vsako pol sekunde ustvari nov blog . Namesto da bi ti zapisi prispevali k naši kolektivni modrosti, so v veliki meri prežeti z vulgarnostmi človeške narave ter površnostjo in nepotrpežljivostjo našega časa. Obstajajo »trije preprosti koraki« do vsega, kar si lahko zamisli vaša domišljija, in neskončne trivialne novice, ki se v minutah premaknejo kilometre in nas zavedejo, da zamenjujemo pomen z informacijami.

To nas ne prikrajša le za spretnost pisanja zgovorne proze, temveč nas tudi ovira pri globljem prodiranju v tisto, kar je resnično pomembno. Pisanje nas poniža na način, ki je ključnega pomena za našo osebnostno rast, saj nas opominja na meje lastnega jaza in naše primerno mesto v prostranem toku življenja. Pisanje nas osvobaja tiranije ega, saj nam pomaga, da se poglobimo v neznano in se počutimo udobno v nelagodju neumnosti. Saj takrat opustimo dojemanja in prepričanja, ki nas ovirajo, in se resnično odpremo čarobnosti sveta okoli nas.

Pisanje nam daje tudi pogum, da se soočimo s tem, kar se dogaja, hkrati pa ohranimo srce v sobi. Omogoča nam, da izberemo trpljenje namesto varnosti, kot C. S. Lewis v Shadowlandsu . Ker trpljenje ni trpljenje, ko je, nam pomaga najti smisel v naših izkušnjah in osmisliti naš svet. Prav v tem, da vztrajamo pri bolečini nerazložljivih okoliščin in postavljamo vprašanja, na katera se zdi, da ni odgovorov, pogosto pridemo do najboljšega možnega odgovora. Navsezadnje se življenje zgodi v življenju, smisel pa se ne pojavi v naših glavah, temveč na naših potovanjih.

Vse to sem videl v spisih svojega dedka. Njegovo notranje potovanje, ko je preživel delitev Indijske podceline, večkrat trpel posledice zlomljenega zaupanja, a kljub temu ni nikoli izgubil upanja v dobroto človeškega duha. In to sem vedno znova videl v spisih največjih mislecev človeštva, katerih modrost je v veliki meri izvirala iz interneta, ki ga vidimo kot edini vir informacij. Njihovo pisanje odraža globoke misli o vprašanjih človeškega pomena, tako da je T. S. Eliot v celotni svoji karieri napisal največ 150 strani poezije, James Joyce pa je pisal Uliksesa s hitrostjo sto besed na dan.

Z notranjim potovanjem in razumevanjem lastnega notranjega sveta se spomnimo, da se pod vsemi plastmi psihosocialne patine skriva skupno človeštvo, ki deli iste bolečine, uživa v istih radostih in živi z istim namenom. Kot je Sherwin Nuland pripomnil v knjigi Kako umiramo : »Bolj ko ste pripravljeni biti osebni glede podrobnosti svojega življenja, bolj univerzalni ste.«

In spomnimo se tudi na čudesa notranjega sveta. Ko namreč o njem premišljujemo, ugotovimo, da smo vsi tukaj, da delamo dobro. To je tisto, kar zagotavlja naše biološko preživetje in nam prinaša duhovni užitek, če bi se le ustavili in o tem razmislili med vsemi posvetnimi motnjami.

To ni privilegij, rezerviran za določeno skupino ljudi med nami. Navsezadnje je iskanje smisla univerzalno človeško prizadevanje. Na srečo je življenje težko, skrivnostno in težko razumljivo. André Gide je prejel Nobelovo nagrado za književnost za svojo »neustrašno ljubezen do resnice in oster psihološki vpogled«. Morda nikoli ne bomo dobili Nobelove nagrade. Toda če intenzivno razmišljamo o svojih izkušnjah in o njih pišemo z integriteto, se lahko na klic duše odzovemo z najboljšim možnim odzivom.