Združeni narodi: Meditacija Za Mir

»Sedanje stanje svetovne tesnobe, ki je značilno za vsa velika obdobja radikalne tranzicije, se mora umakniti izrazu dinamičnega upanja in vere v zmožnost človeške družine, zlasti njene mladine, da zgradi novo zemljo, bolj humano skupnost, prihodnost, odprto za večjo radost in bolj ustvarjalno postajanje.«

Danes drzno odmevna izjava je bila sestavljena na srečanju duhovnih voditeljev ob 30. obletnici Združenih narodov, 24. oktobra 1975.

Ko se je zbiranje bližalo koncu, je brat David Steindl-Rast vodil skupino v spodnji meditaciji. Zdi se primerno, da danes, na predvečer mednarodnega dneva miru 2016 , delimo to povabilo, da »s spoštovanjem stojimo na skupni podlagi človeškega iskanja smisla, ob boku z vsemi, ki so kdaj stali na teh tleh v svojih iskalnih mislih, v svojem slavljenju lepote, v svojem predanem služenju«.

Sestre in bratje v Duhu:

Bili smo priče pomembnega in globoko ganljivega dogodka, pomembnega ne samo za nas, ki smo mu bili priča, ampak tudi za zgodovino Združenih narodov in s tem za celotno človeško družino.

Povsem primerno je, da želimo zaključek tega velikega dogodka proslaviti s hvaležno gesto srca.

Vendar ne bi bilo dovolj, če bi nekdo pred vami izrekel blagoslov ali molitev. V tem trenutku moramo skupaj narediti to hvaležno gesto srca. Vabim vas, da to storite.

Ker smo v srcu res eno, bi morali znati najti skupen izraz Duha, ki nas ta trenutek žene. Toda raznolikost naših jezikov nas ločuje. Toda tam, kjer jezik besed odpove, tihi jezik kretenj pomaga izraziti našo enotnost. S tem jezikom torej vstanimo in vstanimo.

Naj bo naše vstajanje izraz, da prihajamo do te priložnosti v globokem zavedanju, kaj to pomeni.

Naj bo naš položaj premišljena gesta: zavedajoč se tal, na katerih stojimo, enega majhnega koščka zemlje na tej zemlji, ki ne pripada enemu narodu, temveč vsem združenim narodom. Res je zelo majhen košček zemlje, vendar je simbol človeškega soglasja, simbol resnice, da ta uboga, trpinčena zemlja pripada vsem nam skupaj.

Ko stojimo, potem, kot rastline, ki stojijo na dobri parceli, pogrezimo svoje korenine globoko v našo skrito enotnost. Dovolite si občutiti, kaj pomeni stati in razširiti svoje notranje korenine.

Ukoreninjeni v zemlji srca se izpostavimo vetru Duha, tistega Duha, ki premika vse, ki se pustijo ganiti. Globoko vdihnimo dih enega samega Duha.

Naj naš položaj priča o tem, da zavzamemo skupno stališče.

Naj bo naš položaj izraz spoštovanja do vseh tistih, ki so se pred nami zavzeli za človeško enotnost.

Stojmo s spoštovanjem na tleh našega skupnega človeškega prizadevanja in se pridružimo vsem, ki so stali na teh tleh, od prvega oblikovalca orodij do inženirjev najzapletenejših strojev in institucij.

Stojmo s spoštovanjem na skupni podlagi človeškega iskanja smisla, vzporedno z vsemi, ki so kdaj stali na tej podlagi v svojih iskalnih mislih, v svojem slavljenju lepote, v svojem predanem služenju.

Stopimo s spoštovanjem pred vsemi, ki so na našem skupnem terenu vstali, da bi bili prešteti, vstali – in bili posekani.

Zapomnimo si, da vstati, kot smo se zdaj postavili, pomeni pripravljenost dati življenje za tisto, za kar se zavzemamo.

Stojmo v strahu pred tistimi tisoči in tisoči – znanimi in neznanimi – ki so dali svoja življenja za skupno stvar naše človeške družine.

Sklonimo glave. Sklonimo glave pred njimi.

Vstanimo in sklonimo glave, ker stojimo pred sodbo.

Stojimo pod sodbo, kajti "Eden je človeški duh." Če smo eno z junaki in preroki, smo eno tudi s tistimi, ki so jih preganjali in pobijali. Eno s privrženci, kot smo eno z žrtvami. Vsi si delimo slavo človeške veličine in sramoto človeškega neuspeha.

Dovolite mi, da vas zdaj povabim, da se osredotočite na najbolj nečloveško dejanje uničenja, ki ga lahko najdete v svojem spominu. In zdaj vzemite to skupaj z vsem človeškim nasiljem, vsem človeškim pohlepom, nepravičnostjo, neumnostjo, hinavščino, vso človeško bedo in dvignite vse to, z vso močjo svojega srca, v tok sočutja in zdravljenja, ki utripa skozi srce sveta – to središče, v katerem so vsa naša srca eno. To ni lahka gesta. Nekaterim od nas se morda zdi skoraj pretežko. Toda dokler ne dosežemo tega skupnega vira soglasja in sočutja in se z našimi najglobljimi koreninami dotaknemo tega skupnega vira soglasja in sočutja, v svojih srcih še nismo zahtevali enosti, ki je naša skupna človeška rojstna pravica.

Trdni torej v tej enosti zaprimo oči.

Zaprimo oči, da si prikličemo svojo slepoto, ko se soočamo s prihodnostjo.

Zaprimo oči, da se v mislih osredotočimo na notranjo svetlobo, našo edino skupno luč, v katere siju bomo lahko hodili skupaj tudi v temi.

Zaprimo oči kot gesto zaupanja v vodstvo edinega Duha, ki nas bo ganil, če odpremo svoje srce.

»Eden je človeški duh,« toda človeški duh je več kot človek, ker je človeško srce nedoumljivo. V to globino tiho pogrezimo svoje korenine. Tam je naš edini vir miru.

V trenutku, ko vas bom povabil, da ponovno odprete svoje oči, vas bom povabil tudi, da se v tem Duhu obrnete na osebo ob sebi s pozdravom miru. Naj naše praznovanje doseže vrhunec in se zaključi s to gesto, s katero bomo drug drugega pošiljali naprej kot glasniki miru. Naredimo to zdaj.

Mir z vami vsemi!