Srčni Utrip Bobna

V Half Moon Bayu, kjer živimo, je bil fant po imenu Ken, ki je bil brezdomec. Živel je pod mostom na Main Streetu. Živel je v svojem avtu in izdeloval lesene rezbarije. Vse svoje lesene rezbarije je imel zložene tam pod mostom in je čez dan preprosto preživel tam zunaj.

Takrat sem ravnokar preživela zelo bolečo ločitev, moje življenje je bilo nekako zelo nemirno. Počutila sem se zelo nemirno in nesrečno ter se spraševala, kaj bom počela, kaj bo v mojem življenju.

Nekoč sem se sprehajal po Glavni ulici s sinom Adamom, ki je bil takrat star približno 12 ali 13 let. Ravno se je začel zanimati za bobne.

Rekel je: "Očka, rad bi ti pokazal enega od mojih učiteljev bobnov."

Rekel sem: "Seveda."

Torej me je odpeljal pod most, kjer je bil Ken. In rekel je: "Učim se bobnati od Kena."

Rekel sem: "Kaj?! Učiš se bobnati od tega brezdomca, ki živi pod mostom?"

Rekel je: "Ja, pridi dol in poglej."

Nisem bil preveč vesel vsega skupaj, ampak sem prišel dol in spoznal Kena. In izvedel sem njegovo zgodbo.

Ken je bil učitelj na srednji šoli v bližnjem Redwood Cityju in življenje mu je prineslo nekaj težav. Izgubil je službo, izgubil je zakon, izgubil je dom, izgubil je vse. Ni imel ničesar.

Ko sem sedel tam pod mostom s Kenom, sem opazil, da je zelo miren. Zdelo se je, da je v redu. Življenje je bilo preprosto lepo.

Vprašal sem: "Ken, zakaj se počutim, kot da res nisem zadovoljen s svojim življenjem? Jaz imam toliko, ti pa nimaš ničesar. Kaj se dogaja? Kako si lahko tako srečen s svojim življenjem?"

Ken je potegnil boben in začel tolči po njem.

Rekel je: »To je srčni utrip, ki je vedno prisoten. Srčni utrip nas samih; srčni utrip naših življenj.«

In začel je igrati na boben.

Potem se Adam – veste, pri 12 letih – usede in tudi on začne igrati boben. Bil je prisoten. In ko je bil prisoten, se mu je to pokazalo v bobnanju – to je bil osnovni utrip srca.

Tako je Adam postal del skupine otrok, ki so vsak torek zvečer hodili pod most in skupaj s Kenom igrali bobne. Takrat sem se počutil povsem v redu. Tudi vsi drugi starši otrok so se počutili dobro. Bili smo prepričani, da so otroci v dobrih rokah.

Adam in njegovi prijatelji so se naučili, kako vzpostaviti stik s tem osnovnim srčnim utripom.

Hitro naprej približno 20 let.

Kaj Adam počne zdaj? Je učitelj glasbe v San Franciscu. Obiskuje šole v vseh različnih soseskah. Pravi, da je včasih zelo kaotično, še posebej v revnih soseskah. Nekateri otroci so brezdomci ali pa ne vedo, kje bodo njihovi starši; v življenju teh otrok se dogaja toliko stvari. In otroke uči igrati bobne tako, da vstopi v sobo. Nato namesto da bi se postavil pred sobo in jim dal navodila – namesto da bi rekel: "Tukaj je bistvo glasbe. Tukaj je lestvica C. Tukaj je lestvica D." – samo sedi v sobi in opazuje otroke, kako tečejo naokoli in mečejo stvari drug v drugega in počnejo, kar počnejo.

Nato začne udarjati po bobnu.

Sčasoma se otroci naučijo bobnati. In najdejo ritem, ki jih drži skupaj. Tako začne z glasbenimi urami.

Povedal mi je o deklici, ki je dejansko brezdomka in ne ve, kje je njen oče, njena mama pa ima nekaj težav. Nihče v njihovi družini ni končal srednje šole. Začela je igrati violino in je zelo navdušena. Želi iti na fakulteto in postati glasbenica. In on jo pri tem spodbuja.

Tam je Ken, še vedno pod mostom v Half Moon Bayu. Ne pripoveduje o tem, kaj mu je življenje storilo. Osredotočen je le na srčni utrip sedanjosti.