Raje Bi Imel Prazno življenje

Moj obstoj je sam po sebi protislovje. Zgradili so ga ljudje, ki so se borili za preživetje. Zgrajena za zaščito otrok pred smrtjo v isti vojni. Jaz sem zaklonišče proti bombam.

Sem prostor, izkopan globoko pod kampusom dekliške osnovne šole St Bakhita v Južnem Sudanu. Kot grob, vendar veliko večji; dovolj velik, da sprejme ducat mladih deklet, ki so planila iz svojih učilnic, ko so zaslišala strašno ropotanje bližajočega se bojnega letala Antinov.

Vsi tukaj poznamo ta zvok, ki nas doseže veliko preden pride letalo v pogled. Vsi tukaj so videli kaskado bomb, ki sledijo, zamašijo nebo, se zaletijo v zemljo, razpolovijo drevesa, režejo okončine življenj, zravnajo domove in zdi se, da ogenj pogoltne ves naš svet.

Vsi tukaj vedo, da nudim edino možno zatočišče. Resnici na ljubo bi raje ostal prazen. Želim si, da me ne bi nikoli potrebovali.

Takšne bombe so med državljansko vojno padle na ta kampus dvakrat. Moje betonske stene so dekleta res zaščitile pred smrtjo, a samo zato, ker name ni padla nobena bomba. Beton ni kos tem ogromnim eksplozivom. Moja globina pa lahko zaščiti pred šrapneli. Eno mlado dekle, katerega koraki so bili preveč paralizirani od panike, da bi dosegla mojo izdolbeno varnost, je izgubila nogo zaradi vroče leteče kovine.

Na kampus je padlo več bomb. Ena je priletela komaj streljaj od mene, a ni eksplodirala. Od udarca ga je treščilo približno 10 metrov v tla. Tam počiva, še danes. Šolski upravitelji so vlado večkrat prosili: "Prosim, pridite odstranit to bombo ali jo vsaj deaktivirati." Kljub prigovarjanju bomba ostaja. Pretekla grožnja. Trenutna nevarnost za 853 deklet, ki begajo po kampusu.

Leta so minila, odkar se je vojna uradno končala. Antinovi ne letijo več nad Južnim Sudanom. Ampak še vedno sem tukaj v kampusu, skupaj s pol ducata drugih, kot sem jaz, za vsak primer, če bi nas spet potrebovali. V Južnem Sudanu se nadaljujejo konflikti, ki jih podžigajo sovraštvo, goljufije, poplave in lakota, vendar se borijo večinoma z orožjem, ne z bombami.

Mojo praznino zaenkrat motijo ​​le drveče podgane in občasne kače. Najsrečnejša sem, ko sem prazna.