Kaj Nas Smrt Lahko nauči O življenju

Smrt je pomemben zaveznik pri cenjenju življenja. Ne mislim na morbidno preokupacijo s smrtjo. Namesto tega mislim na čutno zavedanje naše končnosti kot fizičnih bitij – iskreno spoznanje kratkega časa, ki ga imamo za ljubezen in učenje na tej zemlji. Zavedanje, da bodo naša telesa neizogibno umrla, prežiga naše navezanosti na dostojanstveno norost našega družbeno konstruiranega obstoja. Smrt je prijatelj, ki nam pomaga, da se osvobodimo oklepanja družbenega položaja in materialnih dobrin kot vira končne varnosti in identitete. Zavedanje o smrti nas sili, da se soočimo z namenom in pomenom našega obstoja, tukaj in zdaj.

Tisti, ki so doživeli skorajšnjo smrt, potrjujejo, da je zavedanje o smrti lahko nepopustljiv prijatelj, ki nas poveže s tistim, kar je najpomembnejše. Pogosto mnenje mnogih preživelih skorajšnjo smrt je zmanjšan poudarek na denarju in materialnih stvareh ter povečano cenjenje narave in ljubezni do drugih ljudi. Dr. Kenneth Ring, raziskovalec skorajšnjih izkušenj, citira mladeniča, ki je po hudi prometni nesreči doživel skorajšnjo smrt. Posledično je mladenič ugotovil, da je razvil "zavedanje, da se v življenju dogaja nekaj več kot le fizični del ... To je bilo preprosto popolno zavedanje ne le materialnega in koliko lahko kupimo – v smislu avtomobilov in stvari, hrane ali česar koli drugega. Življenje je več kot le uživanje. Obstaja točka, ko moraš zanj nekaj dati, in to je resnično pomembno."

Gandhi je nekoč dejal: »Tako kot se mora človek naučiti umetnosti ubijanja pri urjenju nasilja, se mora naučiti tudi umetnosti umiranja pri urjenju nenasilja.« Če želimo živeti nenasilno in ljubeče življenje, lahko začnemo s tem, da se sprijaznimo z lastno smrtjo. Zavedanje, da moramo umreti, nas prebudi iz družbenega spanca in nas prebudi v resničnost našega položaja. Smrt je nepopustljiva partnerica v življenju – neizogibna gotovost, ki se ji moramo upirati, ko v vsakdanjem življenju ločujemo pomembno od nepomembnega. V zvezi s tem razmislite o besedah ​​Nadine Stair iz Louisvilla v Kentuckyju, ki je bila stara 85 let, ko je napisala »Če bi imela svoje življenje, da bi ga ponovno preživela«:

Naslednjič bi rad naredil več napak. Sprostil bi se. Razgibal bi se. Na tem potovanju bi bil bolj neumen, kot sem bil. Manj stvari bi jemal resno. Več bi tvegal. Plezal bi na več gora in preplaval več rek. Jedel bi več sladoleda in manj fižola. Morda bi imel več dejanskih težav, a manj namišljenih ... Bil sem eden tistih ljudi, ki nikoli ne gredo nikamor brez termometra, termoforja, dežnega plašča in padala. Če bi moral to storiti še enkrat, bi potoval lažjega kot sem.

Končno, razmislite o modrosti iz danes večinoma pozabljene knjige, napisane v Združenih državah Amerike leta 1877. Na zadnjih straneh »Kraljevska pot življenja« opisuje perspektivo o življenju, ki izhaja iz spoštovanja do smrti. Čeprav je napisana v slogu graciozne zgovornosti, ki izvira iz prejšnjih časov, govori jasno tudi danes:

Noben spol ni prizanesen, nobena starost ni izvzeta. Veličastne in dvorske ceste, po katerih hodijo monarhi, pot, po kateri hodijo pisatelji, pot, ki jo prehodi bojevnik, kratki in preprosti anali revežev, vse vodi na isti kraj, vse se konča, ne glede na to, kako različne so njihove poti, v tisti eni ogromni hiši, ki je namenjena vsem živečim ... Ne glede na to, kakšen častni položaj imamo, smo vsi podvrženi smrti ... Pravilen pogled na smrt je lahko koristen za pomiritev večine nenormalnih strasti. Tako lahko na primer vidimo, kaj se zgodi s pohlepom v krsti skopuha; to je človek, ki se nikoli ne bi mogel zadovoljiti z bogastvom; toda poglejte, kako ga zdaj obdaja nekaj desk in kako ga zadržuje nekaj kvadratnih centimetrov ... Poglejte posledice nezmernosti v grobnici požrešneža; poglejte, kako je njegov apetit zdaj popolnoma potešen, njegova čutila uničena in njegove kosti raztresene.

Ta sporočila so jasna. Pred smrtjo se ne moremo skriti. Njen objem bo v celoti prevzel naš družbeni obstoj. Delovna mesta, družbeni položaj, materialne dobrine, spolne vloge in podobe – vse se mora podrediti smrti. To ne pomeni, da bi morali opustiti svoj materialni in družbeni obstoj. Prej pomeni, da z zavestnim spoštovanjem dejstva naše fizične smrti dobimo moč, da prodremo skozi družbeno pretvarjanje, bahaštvo in zmedo, ki običajno zakrivajo naš občutek za to, kaj je resnično pomembno. Zavedanje o smrti je zaveznik, ki v naša življenja vlije občutek neposrednosti, perspektive in sorazmernosti. Ko priznamo resničnost smrti, lahko bolj cenimo dar življenja.

Če bi si za zaveznika izbrali smrt (kot opomnik na dragocenost vsakega trenutka) in če bi si za dom izbrali vesolje (kot opomnik na čudovite razsežnosti našega obstoja), bi kakovost živosti, neposrednosti in ganljivosti naravno prežela vaše življenje iz trenutka v trenutek? Če bi vedeli, da boste umrli v nekaj urah ali dneh, bi najpreprostejše stvari pridobile svetel in prodoren pomen? Bi vsak trenutek postal dragocen onkraj vseh prejšnjih meril? Bi vsaka roža, vsaka oseba, vsaka razpoka na pločniku, vsako drevo postalo minljiv in nikoli ponovljiv čudež? Preprostost življenja pomaga vnesti tovrstno jasnost in cenjenje v naša življenja. Na kakšne načine je cenjenje smrti koristen partner v vašem življenju?