Hvalospev Moji Materi

EDNA FUERTH LEMLE
11. april 1916 --- 17. april 2011

Prvih 58 let svojega življenja bi moral reči, da je bil moj odnos do matere zapleten in težek. Bila je velika osebnost, polna velikih strasti, ustvarjalnosti, besa in velikodušnosti. Spomnim se, da sem rekel prijateljem, da imam svojo mamo rad v majhnih odmerkih, a da ni prišla v majhnih odmerkih. Bila je sila narave.

Ni imela občutka za meje; moj spomin, ko sem hodil v restavracije z Edno, je bil, da ko je natakar postavil moj krožnik predme, je bila njena vilica v moji hrani, preden sem sploh lahko dvignil svojo. Pogosto se je kar pojavila v moji hiši kjer koli na svetu, nepovabljena.

Bila je tudi zelo obvladljiva. Potem ko je pri komaj 11 letih doživela travmo smrti lastne matere, je začutila potrebo po preživetju, da nadzoruje vse in vsakogar okoli sebe.

Ko smo z bratom in sestro odraščali, se z mojo mamo pravzaprav ni pogovarjal; ti je nekako predavala. Imeli smo celo kratico zanje: LFTs ali predavanje za danes.

Hkrati je bila tudi zelo ustvarjalna in inovativna. Pisala je, slikala in imela samostojno razstavo svojega dela v New Yorku in Parizu; Zelo se je ukvarjala s tem, da bi svetu prinesla več miru, zato je sodelovala z ZN in z Združenjem za zunanjo politiko. Mislila je, da bi bil svet bolj miren, če bi vsi imeli skupen praznik, zato si je izmislila svoj svetovni praznik, dan hvaležnosti. Bila je inovativna in v mnogih pogledih daleč pred svojim časom. Na primer, ko je videla svoje najstniške otroke, kako nosijo svoje težke šolske učbenike na prsih ali v težkih kratkih kovčkih, je iz Švice uvozila nahrbtnike, v katerih je nosila knjige. Vidite lahko, kako se je ta ideja prijela. Videla je pilote, ki so na skuterjih švigali po letališču v Kopenhagnu, in jih uvozila.

Stvari je naredila tudi zabavne. Spomnim se, da sem imela kot otrok ploska stopala, zato je ona naredila igro metanja frnikol po vsej dnevni sobi in imeli smo tekmovanje, kdo bo s prsti pobral največ frnikol. V dnevni sobi je bila okrogla postelja. Z Edno je bilo veliko smeha.

Rada je imela tudi zabave. Zadnji letnik srednje šole sem preživel na Havajih, v šoli Punahou. Tik pred diplomo sem svojim sošolcem rekel, da če kdo, ki gre na vzhod na kolidž, nima kam iti za zahvalni dan, je dobrodošel, da pride k nam v New York. Za vikend je prišlo 38 ljudi. Vsi so prespali in povsod so bila trupla. Moji mami je bilo všeč.

Do tistih ljudi, ki jih je imela rada, je bila neizmerno radodarna. Upam si trditi, da so se vsi v tej sobi dotaknili njene velikodušnosti. Njen simbol za dan hvaležnosti in za njeno življenje je bil rog izobilja, simbol neskončne radodarnosti in dajanja. In to je tudi živela.

Najin odnos se je začel spreminjati pred 10 leti, ko sem posnel film o njej z naslovom "EDNA The Movie." Zaupana mi je bila njena zgodba.

Tudi ko je postajala starejša, se je začela mehčati. Pred dobrimi 5 leti me je ob 5.30 zjutraj poklical eden od njenih negovalcev na Havajih. Povedala je, da je bila mama na urgenci z visoko temperaturo, pospešenim srčnim utripom, brez pritiska in pljučnico. Rekel sem: "Pridem." Ko sem menjaval letalo v San Franciscu, me je na mobilni telefon poklicala moja in mamina draga prijateljica, zdravnica Chery Garvy, ki je imela mojo mamo rada več kot 40 let. Rekla mi je: "Ko prideš na Otok, ne pojdi najprej v hotel. Pridi kar v bolnišnico. Mislim, da zdaj gledamo na ure." Rekel sem: "Chery, pred seboj imam 6-urni let. Zašepetaj ji na uho, da prihajam, in prekleto raje počakaj." Chery je. Moja mama je čakala. Prispel sem na Havaje in šel neposredno v bolnišnico ter jo držal za roko naslednjih 8 dni.

V tem času se je najin odnos spremenil. Ničesar ni mogla več nadzorovati. Sva pa sedela, pogovarjala sva se, še zapela mi je. Bilo je, kot da bi imela tisto, kar ji budisti pravijo "izvirni obraz". Obraz, ki ga imaš, preden se rodiš. Bila je sladka, lepa, sijoča ​​in ljubeča in tako sem čutil do nje. V tistem tednu, ko sem bil sam z njo, sem ji moral povedati, da jo imam rad in kako zelo cenim vse, kar je naredila zame in mojo družino. Vsi razen nje so mislili, da umira, zato sem povedal vse stvari, za katere sem mislil, da morda nikoli več ne bom imel priložnosti povedati. Nekega popoldneva sem sedel ob njeni postelji in jo držal za roko. Imela je zaprte oči. Rekel sem ji, da jo imam rad, zahvalil sem se ji. Rekel sem ji, da jo imamo vsi radi, a če stvari pridejo do točke, ko želi iti, je v redu. Pogrešali bi jo, toda da je mesto, kamor gre, varno in da bo tam ljubljena in tukaj. Ni se premaknila. Rekel sem: "Mama, rad te imam in želim, da veš, da ti odpuščam za vse načine, kako si me morda nenamerno prizadela." Ni se ganila; niti trepalnice, sem pa skozi telepatijo jasno slišal njen glas: "Oprosti mi za kaj? Kaj sem naredil?" sem se nasmejal. Popolna Edna. Blagoslovi njeno srce, še vedno v značaju.

Po tem se je stabilizirala in se odločila, da bo ostala za svoj 90. rojstni dan. To je bilo pred 5 leti. Umrla je 6 dni po svojem 95. rojstnem dnevu prejšnji teden. V zadnjih 5 letih sem jo obiskal približno 25 let. Postalo je tako sladko.

Bil sem blagoslovljen, da sem bil z njo v zadnjih dneh njenega življenja in da sem bil tam, ko je umrla. Tudi Chery Garvy je bila tam, dobesedno 24 ur na dan zadnja 2 dni maminega življenja. V zadnjih nekaj urah njenega življenja so ji otroci in vnuki povedali, da jo imajo radi. Predvajal sem film, ki sem ga posnel o njej za njen 85. rojstni dan, da je lahko slišala vse svoje otroke in vnuke, svojega zeta Robbieja Bosnaka in prijatelje, kot je Ella Kline, ki je danes tukaj z nami, kako ji govorijo, da jo imajo radi in jo cenijo. In slišala se je, kako s svojim lastnim glasom, jasnim in močnim, pripoveduje svojo zgodbo in daje svojo oporoko. Na koncu je bila mama pogumna, sladka in zaljubljena, ko je šla mimo.

Hvaležen sem, da sva preživela čas skupaj v zadnjih 5 letih in da mi je bila dana priložnost zaceliti težave prvih 58 let najinega razmerja in zdaj končati na mestu globoke ljubezni in spoštovanja do izjemne ženske. Edna, pogrešali te bomo.