Slikar puščave

Chip Thomas, ki šestindvajset let dela v zdravstveni kliniki naroda Navajo, pod zdravniškim predpasnikom bije srce uličnega umetnika. Projekt Painted Desert, ki se je rodil iz njegove strasti do fotografije in lepljenja s pšenico, poskuša zdraviti in širiti ljubezen.

Chipova dela so obsežna. Namenjena so temu, da vas ustavijo. In ta postanki se lahko spremenijo v dodaten dohodek za obcestne prodajalce. Do devetdeset odstotkov domorodnih ljudstev v jugozahodni ZDA je odvisnih od obrti kot primarnega ali sekundarnega vira dohodka.

»Na tem svetu so pomembne tri stvari: dobro zdravje, mir s sosedom in prijateljstvo z vsemi.« Ta senegalski pregovor nas pozdravi na vratih Jamesa »Chipa« Thomasa. Pozvonimo. Odpre z nasmehom. Brazilske melodije napolnijo dnevno sobo. Zunaj sončni zahod obarva puščavo v bledo rožnato. Chip se usede na lesen stolček poleg svoje zbirke vinilnih plošč in nam začne pripovedovati svojo zgodbo.

Dolga pot do zaupanja
Chip, rojen v Severni Karolini, se je v rezervat preselil pred šestindvajsetimi leti. Delo v lokalni zdravstveni kliniki se je ujemalo z njegovim pogledom na javno zdravje. Prišel je z bistrim očesom in z zmotnimi predstavami, ki so se kmalu izkazale za napačne. »Prišel sem sem z mislijo, da bom kot pripadnik še ene zgodovinsko zatirane skupine hitro sprejet v skupnost. Motil sem se.«

»Ljudje tukaj so v prvi vrsti zaposleni z izpolnjevanjem svojih vsakodnevnih potreb, skrbjo zase in za svoje družine,« pojasnjuje Chip. »Previdni so do tujcev, mnogi od njih so prišli sem samo zato, da bi nekaj vzeli, ne dajo pa ničesar v zameno.« V rezervatu obstaja rek, da te ne bodo sprejeli v svoje zaupanje, če nisi dve leti hodil med ljudmi.

Chipova pot do tega zaupanja se je začela skozi objektiv fotoaparata. »V prvem letu tukaj sem si zgradil temnico. Po službi sem šel v skupnost, da bi preživel čas z ljudmi, ki so opravljali opravila na svojih domačijah ali se družili z družinami.«

Umetniško ime Jetsonorama je navdihnjeno s Chipovimi polnimi začetnicami in njegovo najljubšo otroško televizijsko oddajo "The Jetsons".

Povezovanje zunaj klinike
Med opravljanjem družinske prakse v Zahodni Virginiji je Chip pogosto potoval v New York, da bi si ogledal ulično umetnost in breakdance. Sanjal je o tem, da bi se pridružil narodu Zulu, in eksperimentiral z grafiti.

Še naprej je spremljal ulično umetniško sceno iz rezervata. Leta 2003 je odpotoval v Bahio in preživel čas z lokalnimi in mednarodnimi umetniki. Ti trije meseci so postali prelomnica. »Skupnost ulične umetnosti, ki me je sprejela in nekaj vzbudila, in moja duša je rekla: 'Nadaljuj!'«

Chip je začel izdelovati velike odtise fotografij iz svojega arhiva. Kuhal je pšenično pasto in se ponoči vozil ven, da bi lepil slike na stene obcestnih stojnic z nakitom. Njegov podpis se je glasil Jetsonorama. Zjutraj je bil spet dr. Thomas v kliniki.

»Umetnost najbolj neposredno vpliva na mojo medicino. Potegne me ven v skupnost,« opisuje Chip. »Ko sem zunaj, zunaj avtoritete svojega zdravnika, sem ranljiv. V tej interakciji lahko vzpostavim bolj enakopraven stik.«

Chip je narod Navajo postavil na svetovni zemljevid ulične umetnosti. »Mnogi umetniki radi pridejo sem, ker je to zelo drugačna izkušnja, potopitev v skupnost.« »Upam, da bo umetnik odšel razsvetljen in da se bo skupnost počutila obogateno.«

Gradnja mostov
Koncept javne umetnosti v navaški kulturi ne obstaja. Pravzaprav v jeziku ni besede za umetnost – niti za religijo. Edina beseda, ki bi jo lahko uporabili za opis obeh, je hózhó. Ta beseda, ki opredeljuje bistvo navaške filozofije, zajema lepoto in harmonijo ter izraža idejo prizadevanja za ravnovesje. Hkrati je umetnost v kulturi vseprisotna, na primer v ročno tkanih preprogah, dovršenih ročno tkanih košarah in izvrstnem ročno izdelanem nakitu; v skalni umetnosti, podobah, vklesanih v skale in pečine, pa se slikovna tradicija razteza stoletja nazaj.

Chip je moral razmisliti, kako v tradicionalno kulturo vnesti novo umetniško obliko. Izbira podob je eno ključnih vprašanj. »Navajo imajo sloves vraževerja. Če se nekje pojavi nova podoba, jo lahko zlasti starejša generacija obravnava z nezaupanjem.« »Določenih podob in simbolov ni mogoče predstaviti. Na primer, podoba sove pomeni, da je smrt neizbežna.«

Chip združuje gostujoče umetnike z lastniki obcestnih stojnic, ki se zanašajo na svoje zaupanje v Chipa, ko dovolijo neznancu, da jim poslika stene. Delo Portoričana Alexisa Diaza na stojnici ob avtocesti 89 me spominja na dejstvo, da se več kot tretjina ameriških rezerv fosilnih goriv nahaja na ali v bližini avtohtonih območij.

Eno Chipovih prvih del je bila slika Navajo Code Talkers iz druge svetovne vojne. Ponoči jo je nalepil na steno zapuščene stojnice z nakitom. »Ko sem se teden dni kasneje peljal mimo, sem bil presenečen, ko sem zagledal družino, ki je popravljala stojalo.« Chip se je ustavil, da bi se pogovoril, in izvedel, da so se turisti začeli ustavljati in fotografirati stojalo. Družina se je odločila, da ga bo spet začela uporabljati.

Ko je Chip razkril, da je sliko nalepil on, ga je družina prosila, naj sliko namesti tudi na drugi konec, da bi ustavil promet iz te smeri.

To je bila prva potrditev Chipove umetnosti s strani skupnosti. To je bil tudi njegov prvi vpogled v potencial umetnosti za podporo dohodka obcesnih prodajalcev. »Še pomembneje pa je, da sem cenil potencial tega dela za povezovanje kultur in ras ljudi.«

V prostranem, redko poseljenem rezervatu ostaja gradnja zaupanja nenehen izziv. ... »Pri postavljanju umetnosti v skupnosti, kjer ljudje ne vedo, da sem zdravnica, ki je tukaj že šestindvajset let, in da imam šestnajstletnega sina, ki je napol Navajo, svoje početje zagovarjam s tem, da pravim, da je moj projekt ogledalo, ki skupnosti odraža lepoto, ki so jo delili z mano.«

Jazz pod prostranim nebom
»Vse se človek uči sam,« poudarja Chip. »Vse to je eksperiment 'kaj se bo zgodilo, če to storim?'« Eksperiment je dobil ime Projekt Poslikana puščava poleti 2012, ko je Chip v rezervat povabil nekaj svojih najljubših umetnikov.

Chip je umetnikom, ki niso domačini, poslal paket, da bi jih predhodno seznanil s kulturo. V paketu so bili izvodki zgodbe o nastanku naroda Navajo, obrtniški predmet iz perlic in film Broken Rainbow, dokumentarec o prisilni preselitvi dvanajst tisoč Navajev iz njihovih predniških domov v Arizoni v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. V iskanju sprejemanja skupnosti in vključevanju gostujočih umetnikov v skupnost je Chip organiziral tudi obiskovanje potnih koč in jahanje, kjer so se umetniki lahko srečali s plemenskimi starešinami.

Na Chipovo povabilo so v rezervatu slikali umetniki iz Arizone, New Yorka in Montreala, iz Latinske Amerike v Evropo. Za Chipa je pomembno, da imajo gostujoči umetniki dovolj časa, da se lahko povežejo s člani skupnosti, doživijo osupljive pokrajine pod prostranim nebom in se navdihnejo za ustvarjanje del, ki odražajo preplet kultur in pokrajine. Chip opisuje projekt kot »odziven na trenutek kot jazz«.

Lorenzo Fowler je lastnik trgovske postaje Old Red Lake v Tonalei v Arizoni. Na steni visi slika njegovega strica, spoštovanega navaškega šifranta in zdravilca, ki je dočakal sto enaintrideset let. »Chipove slike spominjajo našo mladino na našo kulturo. To je pomembno,« pravi Lorenzo. Stricova slika je začetek dialoga: »Mnogi se ustavijo in vprašajo o tem.« Med temi ljudmi smo bili tudi mi, popotniki iz Finske.

Vključevanje mladih

Chipova vizija je vključiti mlade v skupnost. Na primer, govori o pomenu umetnosti v javnih šolah, pri čemer se sklicuje na umetnico Swoon iz Brooklyna in na to, kako pravi, da jo je umetnost rešila.

Do sedaj je bilo privabljanje mladih izziv. »Mnogi nimajo avtomobila ali drugega prevoznega sredstva. Ceste so pogosto blatne. In veliko je gospodinjskih obveznosti – ne moreš iti ven slikat, če te babica prosi, da zbereš ovce.« »Če bi imel več časa, bi lahko dobil razbit kombi, da bi pripeljal mlade k gostujočim umetnikom,« se smeji Chip.

Po Chipovih besedah ​​v bližnjih območjih živi približno pet tisoč ljudi, od tega več kot polovica mladih. »Zanima jih tagging in grafiti. Tudi v oddaljenih krajih tukaj je nekaj odličnih del.«

Kaj bi bilo potrebno, da bi mlade resnično vključili? »Zame bi bil idealen partner učitelj umetnosti v lokalni šoli, ki ga zanima javna umetnost in je predan skupnosti.« »Prihodnost poslikave fresk v rezervatu je odvisna tudi od tega, ali bo nekdo zanjo napisal vlogo za nepovratna sredstva.«

Lorenzo Fowlerjeva stara trgovska postojanka Red Lake

Twinkiejeva smrt v puščavi hrane

„Rezervat je puščava s hrano,“ pravi Chip. Izraz se nanaša na razdaljo, ki jo morajo ljudje prepotovati, da dobijo sveže pridelke in zdrave kalorije. Tukaj je ta razdalja dolga. Nezdrava hrana pa je poceni in povsod. „Najvišja prodaja KFC v ZDA je tukaj, v Window Rocku.“ Sladkorna bolezen tipa 2, bolezni srca in hipertenzija so nad nacionalnim povprečjem.

Julija 2013 je bil zakonodajnemu telesu Navahov predložen prelomni zakon. Zakon, ki se je primerno imenoval Davek na smrt Twinkieja, je bil namenjen obdavčitvi nezdrave hrane, hkrati pa odpravi davke na zelenjavo in sadje. Davčni prihodki bi bili vloženi v gradnjo wellness centrov po rezervatu.

»Edini trenutek, ko so predstavniki Coca Cole obiskali rezervat, je bil, ko so prišli sem, da bi se zavzeli proti zakonu!« se Chip izjavlja. Glasovanje je bilo tesno, vendar zakon ni bil sprejet ... Vendar. Ponovno bo predložen.

Chip želi s svojo umetnostjo podpreti zakon. Pri iskanju podob, ki bodo obravnavale to vprašanje, razmišlja na primer o koruzi in bučah, ki sta tradicionalni za to območje.

Freske v Bitter Springsu

Odprta prihodnost
Sredi bogatega in navdihujočega pogovora je težko imeti v mislih, da se Chip poleg svoje službe zdravnika s polnim delovnim časom ukvarja tudi z umetnostjo. Čeprav ga vse to zaposluje, je življenje v odročni lokaciji tudi osamljeno. »V šestindvajsetih letih tukaj sem tudi veliko žrtvoval,« razmišlja. »Moj sin je glavni razlog, da sem še vedno tukaj.« Chip preživi čim več časa s sinom, ki živi devetdeset kilometrov stran z materjo. »Ko bo končal srednjo šolo, ne vem, ali bom tukaj še dolgo.«

Kam naprej? Chip še ne ve. »Sem edinec. Moji najboljši prijatelji so v San Franciscu. Super bi bilo biti del skupnosti.« Chip pa ve, da se želi po upokojitvi popolnoma posvetiti ulični umetnosti.

Stopite v Cedar Ridge

Projekt Poslikana puščava najdete na spletu: www.facebook.com/ThePaintedDesertProject