Vstani in zasiješ: Jutranji Spodbudni Govor Marka Avrelija

"Ne ljubiš se dovolj. Sicer bi ljubil tudi svojo naravo in to, kar zahteva od tebe."

»Če oblikujemo delovna mesta, ki ljudem omogočajo, da najdejo smisel v svojem delu, bomo oblikovali človeško naravo, ki ceni delo,« je zapisal psiholog Barry Schwartz v svoji raziskavi o tem , kaj nas motivira k delu . Toda človeška narava je sama po sebi muhasta zver. »Če imamo najmanjši izgovor, sploh ne bomo delali,« je John Steinbeck tožil v svojem dnevniku ustvarjalnega procesa, medtem ko je pisal roman, ki mu je kmalu prinesel Pulitzerjevo nagrado in dve desetletji pozneje postal temelj za njegovo Nobelovo nagrado. Delo ima seveda za umetnika povsem drugačen pomen kot za osebo, ki se prebija v in iz delovnega mesta od devetih do petih. Pa vendar lahko tudi tisti, ki imajo srečo, da jih žene globok občutek smisla v poklicu, ki jim zagotavlja preživetje, podležejo občasnemu – ali celo pogostemu – napadu paralize ob misli na še en delovni dan. Kaj naj potem storimo v takih dneh, ko preprosto ne moremo zbrati motivacije, da bi vstali iz postelje?

Pred skoraj dvema tisočletjema, v dobi, ko za veliko večino ljudi delo ni bilo vir namena in smisla, temveč sredstvo za osnovno preživetje, pridobljeno s trdim delom, je veliki rimski cesar in stoični filozof Mark Avrelij v Meditacijah ( javna knjižnica | brezplačna e-knjiga ) ponudil trajen odgovor – svojem nepogrešljivem proto-blogu, polnem trajne modrosti o vprašanjih, kot je, kako začeti vsak dan za optimalno razum in ključ do polnega življenja .

Avrelij piše:

Ob zori, ko se težko dvignete iz postelje, si recite: »Moram iti v službo – kot človek. Nad čim se imam pritoževati, če bom počel tisto, za kar sem se rodil – stvari, za katere sem bil pripeljan na svet? Ali pa sem bil za to ustvarjen? Da se stisnem pod odejo in ostanem na toplem?«

Na naravni protest uma, da je ostati pod odejo preprosto lepše, Avrelij odvrne:

Torej si se rodil, da bi se počutil "lepo"? Namesto da bi stvari počel in jih doživel? Mar ne vidiš rastlin, ptic, mravelj, pajkov in čebel, kako opravljajo svoje naloge in urejajo svet, kolikor se le da? In nisi pripravljen opravljati svojega dela kot človeško bitje? Zakaj ne tečeš, da bi naredil, kar zahteva tvoja narava?

Vztraja, da je naša narava živeti življenje služenja – pomagati drugim in prispevati k svetu. Vsak odpor do tega inherentnega namena je zato zanikanje naše narave in neuspeh ljubezni do sebe. Piše:

Ne ljubiš se dovolj. Ali pa bi ljubil tudi svojo naravo in to, kar zahteva od tebe.

Mnogo stoletij preden so psihologi prepoznali izkušnjo »toka« pri ustvarjalnem delu, meni, da je ključna značilnost ljudi, ki ljubijo to, kar počnejo:

Ko jih to, kar počnejo, resnično prevzame, raje nehajo jesti in spati, kot pa se odpovedo svojim umetniškim navadam.

Ali vam je pomoč drugim manj dragocena? Ni vredna vašega truda?

Temo ponovno obravnava v drugi meditaciji:

Ko imate zjutraj težave z vstajanjem iz postelje, se spomnite, da je vaša opredeljujoča značilnost – tisto, kar opredeljuje človeka – sodelovanje z drugimi. Tudi živali znajo spati. In prav ta značilna dejavnost je bolj naravna – bolj prirojena in bolj zadovoljujoča.

Ta del Meditacij dopolnite s Parkerjem Palmerjem o tem , kako pustiti svojemu življenju govoriti in najti svoj namen, ter Dostojevskim o revščini, ambicijah, uspehu in ustvarjalni integriteti , nato pa se ponovno posvetite Marku Avreliju o tem, kaj ga je njegov oče naučil o časti in ponižnosti .