Prijaznost Soseda

[Sledi urejen prepis deleža Preete Bansal v krogu Awakin Circle v Santa Clari decembra 2017]

Ravno danes sem na poti sem prejel novico, da je včeraj umrl stari družinski prijatelj. Na temo Small Graces se spomnim njenega življenja in njene zgodbe ter tega, kako močno je to vplivalo na mojo in družinsko pot.

Moji starši so prišli v ZDA iz Indije v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, skupaj s prvim valom priseljencev iz Indije. Moj oče je prišel v Kansas, kjer je doktoriral. Šest mesecev pozneje je prišla mama z nami tremi otroki -- sestro, bratom in mano. Bili smo stari dve, štiri in pet let.

To je bila prva zima, ko smo bili v Kansasu. Bilo je hladno. Težkih plaščev še nismo imeli. Moji starši so prihajali iz Indije in trajalo je nekaj časa, da so nekako ugotovili te stvari. Niso si še predstavljali, kako mrzlo bi lahko res postalo na srednjem zahodu, zato je bil vsak dan novo presenečenje. Nismo še imeli avta ali česa podobnega in moj oče še ni imel ameriškega vozniškega dovoljenja. Takrat je bilo povsod malo Indijancev. Na univerzah je bilo malo rjavih ljudi, malo temnopoltih. Če pomislite nazaj na Ameriko pred državljansko vojno, je bilo vprašanje, ali bo suženjstvo dovoljeno na ozemljih Kansas-Nebraska, del tega, kar je sprožilo začetek državljanske vojne. Bil je Kansas v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, zakoni Jima Crowa so bili v nekaterih delih te države v zelo nedavni preteklosti in še vedno je bilo nekaj te ločene miselnosti in realnosti.

Kakor koli že, moj oče je doktoriral in je redno hodil gor in dol po velikem hribu do študentskega naselja in nazaj. Ta hrib se je zdel ogromen. Mislim, da pravzaprav ni zelo velik, vendar se mi je takrat zdel ogromen, z moje dveletne perspektive.

Od drugega leta nisem hodil v šolo, brat in sestra pa sta bila v šoli. Moj oče se je vsak dan spuščal po tem velikem hribu, da bi jih peljal v šolo, nato pa se je peš vračal na hrib, da bi šel na univerzo. Po približno dveh ali treh tednih ju je ta ženska s sinom, ki je bil očitno v prvem razredu moje sestre, začela opažati. Nekega zelo mrzlega in sneženega dne, ko nista bila oblečena dovolj toplo glede na vreme, se je umaknila in rekla: "Veš, vsak dan te vidim, kako hodiš. Ali lahko vzamem, ali lahko vajino hčerko in sina odpeljem v šolo? Bi radi prevoz?"

Moj oče je odgovoril (na presenečenje moje sestre): "Ja, to bi bilo super." In tako sta skočila v topel avto na brutalno hladen dan in ona je začela to početi vsak dan.

Ime ji je bilo Valerie. In ta družina je postala moji družini tako ljuba -- tega sploh ne morem opisati -- čez 50 let zdaj, koliko nam je pomenila. Začelo se je s tem majhnim dejanjem, ko sem ponudil prevoz, nato pa se je le povečalo in ona in moja mama sta se zelo zbližali.

Oboževala je indijsko hrano. :) Moja mama je kuhala gul ab jamuns (indijske slaščice) in še danes je rekla: "No, kaj pa tiste goo-lobs ? Kje so tiste goo-lobs ?" :)

Mojo mamo je peljala v nakupovanje in mama ji je rada kuhala indijsko hrano. Prišlo je do vseh teh majhnih izmenjav med našimi družinami. Imeli so tri otroke, približno iste starosti kot moji bratje in sestre. Pravkar sva se neverjetno zbližala. Toliko desetletij je pravkar vzcvetelo v to neverjetno prijateljstvo. In naši družini je v teh 50 letih toliko pomenilo.

Mislim, ko pomislim nazaj, je neverjetno, da je sredi šestdesetih ta ženska začela ponujati ljubezen na ta način. Marca letos, 2017, ko sem slišal za ustrelitev Indijca v Kansasu , kar je bilo od takrat opisano kot zločin iz sovraštva, sem resno pomislil na Vala. Dejstvo, da je pred 50 leti modelirala ljubezen in milino na svoj tako naraven in lahkoten način, in kako lepo je bilo to za mojo družino.

Obstaja toliko, toliko skupnih majhnih dejanj, ki so nekako prišla od tam.


Dve družini leta 1969 v Lawrenceu v Kansasu.

Za prvi božič je moj brat v razredu osnovne šole osvojil božično drevo svojega razreda, da bi ga odnesel domov med božičnimi počitnicami, in zdelo se je nekako čarobno. Potem smo -- ta hindujska družina v Kansasu -- imeli pravo božično drevo :) Mislim, da se temu zdaj smejimo in se pošalim: "Prepričan sem, da ni bilo naključje, da je dobil božično drevo." Kakorkoli, takrat se je zdelo čarobno. A nismo vedeli, kaj bi s tem.

To božično drevo smo postavili, vendar nismo poznali običajev v zvezi z njim. Val je tistega leta prišel na božični večer z darili, da je zapolnil prostor pod drevescem! Tisto leto je bila Božiček in ko smo se zbudili, je bilo neverjetno. Takrat smo bili v državi le kratek čas. In do danes so nogavice, ki nam jih je Val podaril za naš prvi božič v Ameriki, nogavice, ki jih razstavljamo vsak božič!

Obstajajo vse te lepe zgodbe.

Danes sem izvedel, da je včeraj umrla. Skozi leta so naše družine ostale v stiku, vendar se nismo videli tako pogosto. Morda samo enkrat na desetletje. Sčasoma sta bila z možem precej šibka in nista mogla potovati. Tako je bilo naših osebnih stikov vedno manj. Toda čustveni občutki in povezanost so vedno ostali močni in otroci so ostali v stiku.

In res izjemna stvar je, da je moja mama -- samo pred desetimi dnevi je moja mama nenadoma dobila intuicijo, "Moram iti obiskat Val" in ona in moj oče sta jo šla obiskat povsem spontano. Za to niso imeli posebnega razloga. Val ni bil bolan. Samo, veste, postajala je vse bolj krhka. Ampak samo to neverjetno intuicijo je imela moja mama, in lepota je v tem, da sta ona in moj oče lahko preživela čas z Valom in uživala v enem zadnjem obisku prav pred kratkim. In potem sem danes slišala, da je Val pravkar umrl.

Resnično smo hvaležni za majhne blagoslove, majhne milosti, ki so si jih naše družine izmenjevale in uživale v preteklih letih.