Pomagati, Popravljati Ali služiti?

Pomagati, popravljati in služiti predstavljajo tri različne načine videnja življenja. Ko pomagaš, vidiš življenje kot šibko. Ko popraviš, vidiš življenje kot pokvarjeno. Ko služiš, vidiš življenje kot celoto. Popravljanje in pomoč je lahko delo ega, servisiranje pa delo duše.

Služba temelji na predpostavki, da je narava življenja sveta, da je življenje sveta skrivnost, ki ima neznan namen. Ko služimo, vemo, da pripadamo življenju in temu namenu. Z vidika služenja smo vsi povezani: vse trpljenje je kot moje trpljenje in vse veselje je kot moje veselje. Impulz po služenju izhaja naravno in neizogibno iz tega načina gledanja.

Postrežba je drugačna od pomoči. Pomoč ni odnos med enakimi. Pomočnik morda vidi druge kot šibkejše, kot so, bolj potrebni kot so, in ljudje pogosto čutijo to neenakost. Nevarnost pri pomoči je v tem, da lahko ljudem nehote vzamemo več, kot bi jim sploh lahko dali; lahko zmanjšamo njihovo samospoštovanje, njihov občutek vrednosti, integritete ali celo celovitosti.

Ko pomagamo, se zavemo lastne moči. Ko pa služimo, ne služimo s svojo močjo; služimo sami s seboj in črpamo iz vseh svojih izkušenj. Naše omejitve služijo; naše rane služijo; tudi naša tema lahko služi. Moja bolečina je vir mojega sočutja; moja ranjenost je ključ do moje empatije.

Služenje ozavesti našo celovitost in njeno moč. Celota v nas služi celovitosti v drugih in celovitosti v življenju. Celota v tebi je enaka celovitosti v meni. Storitev je odnos med enakimi: naša služba krepi nas in druge. Popravljanje in pomoč nas izčrpava in sčasoma lahko izgorimo, vendar se storitev obnavlja. Ko služimo, nas bo naše delo samo prenovilo. V pomoči lahko najdemo občutek zadovoljstva; v služenju najdemo občutek hvaležnosti.

Harry, urgentni zdravnik, pripoveduje zgodbo o odkritju tega. Nekega večera med njegovo izmeno v prometni urgenci so pripeljali žensko, ki je tik pred porodom. Ko jo je pregledal, je Harry takoj spoznal, da njen porodničar ne bo mogel priti pravočasno in bo sam rodil tega otroka. Harryju je všeč tehnični izziv poroda in bil je zadovoljen. Ekipa je začela delovati, ena medicinska sestra je naglo odprla pakete instrumentov, drugi dve pa sta stali ob vznožju mize na obeh straneh Harryja, podpirali ženske noge na svojih ramenih in mrmrali pomirjujoče. Otrok se je skoraj takoj rodil.

Medtem ko je bila dojenčica še vedno pritrjena na mamo, jo je Harry položil na svojo levo podlaket. Z levo roko je držal njen tilnik, v desno pa vzel aspirator in ji začel čistiti usta in nos sluzi. Nenadoma je dojenčica odprla oči in ga pogledala naravnost. V tistem trenutku je Harry presegel vse svoje usposabljanje in spoznal zelo preprosto stvar: da je bil prvo človeško bitje, ki ga je ta punčka kdaj videla. Začutil je, kako je srce sprejel njo v dobrodošlici vseh ljudi povsod, in solze so mu prišle v oči.

Harry je rodil na stotine otrok in je vedno užival v navdušenju nad hitrim odločanjem in preizkušanjem lastne sposobnosti. Pravi pa, da si nikoli prej ni pustil izkusiti pomena tega, kar počne, ali prepoznati, čemu služi s svojim znanjem. V tem preblisku prepoznavnosti je začutil, kako leta cinizma in utrujenosti odpadejo in se spomnil, zakaj je sploh izbral to delo. Ves njegov trud in osebna odrekanja so se mu nenadoma zdela vredna.

Zdaj čuti, da je bil to v določenem smislu prvi otrok, ki ga je rodil. V preteklosti se je ukvarjal s svojim strokovnim znanjem, ocenjevanjem in odzivanjem na potrebe in nevarnosti. Tam je bil večkrat kot strokovnjak, kot človek pa še nikoli. Sprašuje se, koliko drugih takih trenutkov povezanosti z življenjem je zamudil. Sumi, da jih je bilo veliko.

Kot je odkril Harry, se strežba razlikuje od popravljanja. Pri popravljanju vidimo druge kot pokvarjene in se na to zaznavo odzovemo s svojim strokovnim znanjem. Popravljalci zaupajo lastnemu strokovnemu znanju, vendar morda ne vidijo celovitosti v drugi osebi ali zaupajo celovitosti življenja v njej. Ko služimo, vidimo to celovitost in ji zaupamo. Nanj se odzivamo in z njim sodelujemo. In ko v drugem vidimo celovitost, jo krepimo. Morda bodo to lahko prvič videli sami.

Ena ženska, ki mi je zelo služila, se verjetno ne zaveda, kakšno razliko je naredila v mojem življenju. Pravzaprav sploh ne vem njenega priimka in prepričan sem, da je že zdavnaj pozabila na mojega.

Pri devetindvajsetih so mi zaradi Crohnove bolezni kirurško odstranili večji del črevesja in ostala mi je ileostoma. Na trebuhu se mi odpre črevesna zanka, ki jo pokrije domiselno oblikovan plastični aparat, ki ga vsakih nekaj dni odstranim in zamenjam. Za mlado žensko ni lahko živeti in sploh nisem bil prepričan, da bom to zmogel. Medtem ko mi je ta operacija povrnila večino moje vitalnosti, sem se zaradi aparata in globoke spremembe v telesu počutila brezupno drugačna, za vedno izključena iz sveta ženstvenosti in elegance.

Na začetku, preden sem lahko sam zamenjal svoj aparat, so mi ga zamenjale medicinske sestre specialistke, imenovane enterostomalne terapevtke. Te strokovnjakinje v belih plaščih so bile ženske mojih let. Vstopili so v mojo bolniško sobo, si nadeli predpasnik, masko in rokavice, nato pa odstranili in zamenjali moj aparat. Naloga je bila opravljena, slekli bi vsa zaščitna oblačila. Nato so si skrbno umili roke. Zaradi tega dodelanega rituala mi je bilo težje. Osramočen sem bil.

Nekega dne je prišla ženska, ki je nisem nikoli prej srečal, da bi opravila to nalogo. Bilo je pozno zvečer in ni bila oblečena v bel plašč, ampak v svileno obleko, pete in nogavice. Videti je bilo, kot da se bo z nekom srečala na večerji. Na prijazen način mi je povedala svoje ime in me vprašala, ali želim zamenjati ileostomo. Ko sem prikimal, mi je odgrnila prevleko, izdelala nov aparat in na najbolj preprost in naraven način, ki si ga lahko zamislite, odstranila mojega starega in ga zamenjala, ne da bi si nadela rokavice. Spomnim se, da sem opazoval njene roke. Previdno jih je oprala, preden se me je dotaknila. Bile so mehke in nežne ter lepo negovane. Nosila je bledo roza lak za nohte, njeni nežni prstani pa so bili zlati.

Sprva me je ta prekinitev strokovnega postopka osupnila. Toda ko se je smejala in govorila z menoj na najbolj običajen in lahkoten način, sem nenadoma začutil velik val neslutene moči, ki je privrela nekje globoko v meni, in brez najmanjšega dvoma sem vedel, da to zmorem. Lahko bi našel način. Vse bo v redu.

Dvomim, da je kdaj vedela, kaj zame pomeni njena pripravljenost, da se me dotakne na tako naraven način. V desetih minutah ni samo negovala mojega telesa, ampak mi je zacelila rane. Kar je najbolj profesionalno, ni vedno tisto, kar najbolje služi in krepi celovitost drugih. Popravljanje in pomoč pri ustvarjanju razdalje med ljudmi, izkušnje drugačnosti. Ne moremo služiti na daljavo. Služimo lahko samo tistemu, s čimer smo globoko povezani, česar smo se pripravljeni dotakniti. Popravljanje in pomoč sta strategiji za popravilo življenja. Življenju ne služimo zato, ker je pokvarjeno, ampak zato, ker je sveto.

Služenje od nas zahteva, da vemo, da je naša človečnost močnejša od našega strokovnega znanja. V petinštiridesetih letih kronične bolezni mi je pomagalo ogromno ljudi in popravilo veliko drugih, ki niso prepoznali moje celovitosti. Vse to popravljanje in pomoč sta me ranila na nekaj pomembnih in temeljnih načinov. Le služba zdravi.

Storitev ni izkušnja moči ali strokovnega znanja; služba je izkušnja skrivnosti, predaje in strahospoštovanja. Pomočniki in popravljalci se počutijo vzročno. Strežniki lahko občasno doživijo občutek, da jih uporabljajo večje neznane sile. Tisti, ki služijo, so zamenjali občutek mojstrstva za izkušnjo skrivnosti in s tem svoje delo in življenje spremenili v prakso.