Prijateljevanje S Samim seboj: Povabilo K Ljubezni

Ti si tisti, na katerega si čakal/a.
~ Byron Katie

Vse uspeva v hrani našega cenjenja. Če si želimo večjega razcveta v svojem življenju, nam bo to zagotovo koristilo, če se bomo otresli bremena nenehnih ciljev, "morali bi", teženj in potrebe po dosežkih. Lahko se osvobodimo litanije idej o tem, kaj moramo imeti in kaj moramo popraviti, kdo bi morali biti in čigavo dovoljenje morda potrebujemo, preden smo lahko hvaležni za to, kar smo. Lahko celo postavimo številne omejitve tega, kako smo se naučili prepoznati sebe v svetu. Ni nam treba storiti, imeti ali biti karkoli, da bi bili vredni lastnega sprejemanja in prijaznosti. Namesto tega se lahko obrnemo k sebi in ponudimo darove večjega usmiljenega cenjenja za vsak vidik tega, kar smo, točno takšni, kot smo. Vse to. Tukaj. Zdaj. Popolnoma nepopolni. Nepopolno popolni.

Izjemno človeško – in kulturno spodbujeno – je želeti delati na sebi, se spreminjati, izpopolnjevati in poskušati »izboljšati« sebe. Toda preden se lotimo kakršnih koli prizadevanj za samoizboljšanje, osebno preobrazbo ali preseganje, je velika modrost v tem, da se najprej naučimo sočutno sprejeti in pozorno ceniti sebe zaradi velike polnosti in resnice o tem, kdo smo in kako smo prišli sem. Dobro nam služi, če se do sebe povežemo s široko odprtimi očmi in srcem ter s širokim in vključujočim objemom številnih vidikov sebe, ki smo se jim morda želeli odreči ali pa so nas drugi nagnili k temu, da se jim odrečemo. Izgnanih delov. Patologiziranih načinov bivanja. Marginaliziranih čustev. Skritih bolečin. Presojene občutljivosti. Ljubko sposobnost empatije odkrijemo, ko se naučimo nasloniti na svoja boleča mesta z nežno radovednostjo in skrbjo bližnjega prijatelja.

Zavedanje, da je skupno človeško stanje stanje ranljivosti, lahko ponudi veliko olajšanje in mir: načini, kako se doživljamo kot »drugačne«, zlomljene in/ali pomanjkljive, so žal bolj »normalni« kot ne in so pogosto vir naših najglobljih skupnih izkušenj in povezav z drugimi. Mnogi med nami dolgo trpimo, ker se počutimo »drugačne« in se nato počutimo še bolj »drugačne«, ker se počutimo drugačne, ali pa se slabo počutimo do sebe, ker se počutimo slabo. Strah, da ne naredimo dovolj, se prevede v to, da nismo dovolj. Če naredimo nekaj narobe, lahko občutimo, da je z nami nekaj narobe ali da smo popolnoma v zmoti. Presojanje, ločevanje in zavijanje samemu sebi lahko vodi do še več istega. Praksa poseganja v te samosodbe – in v presojo naših sodb – z brezpogojnim sprejemanjem, cenjenjem in sočutjem je pot do prijateljstva s samim seboj.

Ko razmišljamo o prijateljstvu s samim seboj, lahko k tej praksi pristopimo kot k razvijajoči se izkušnji, počasnemu in vztrajnemu razvoju proti brezpogojni ljubezni. Lahko se nagnemo vase, poglobljeno poslušamo, potrpežljivo spremljamo sebe in z zanimanjem in radovednostjo sprejmemo, kar se nam razkrije. Lahko uživamo v odkrivanju in poimenovanju svojih edinstvenih posebnosti, posebnosti, anomalij, ekscentričnosti. Lahko ponudimo sočutje in nežnost do tistega, kar je izziv. Lahko vadimo opazovanje namesto poniževanja, prijateljstvo namesto zamere. Lahko se držimo tako, kot želimo biti, kot so nas nekoč držali in kot se včasih lahko čutimo v največjem objemu čuteče pripadnosti in Enosti.

Eden od načinov, kako se začeti spoprijateljiti, je, da raziščemo in spoznamo sebe, kot da bi v rokah imeli čudovitega novorojenčka. Naša bistvena narava nam je v stanju otroštva veliko bolj dostopna. Če se znamo obnašati z brezpogojno nežnostjo in spoštovanjem, ki ga prinesemo v novo življenje, se lahko na novo spoznamo. Postati – in ostati – utelešeni je na toliko ravneh preprosto čudež. Redno nam lahko jemlje dih, ko se obnašamo v svoji veličastnosti – da, tudi sredi naše nereda. Če svoje ranljivosti in občutljivosti obravnavamo kot vir bogatih informacij o tem, kako si zaslužimo in kako moramo ravnati z nami, in če se spoštujemo s sočutno skrbjo, lahko sklenemo trajno prijateljstvo, ki bo prineslo blagoslove v vse vidike našega življenja in v življenja drugih.

Pogosto se reče, da ne moreš ljubiti drugih, dokler ne ljubiš sebe. Izkušnja ljubezni, ki ni na voljo tistim, ki najprej ne ljubijo sebe – dajanja, prejemanja, utelešenja – je v resnici bolj verjetno stvar stopnje. Toda v širši sliki življenja, zakaj ne bi bili na voljo, da bi delili ljubezen v največji možni meri? Zato je učenje in izkoriščanje priložnosti, da sebi ponudimo ključne sestavine ljubezni – sočutje, prijaznost in cenjenje – zelo dragocena usmeritev za učenje, kako biti z drugimi. Predana praksa brezpogojnega prijateljstva s samim seboj je formativna podlaga za lastnosti in sposobnosti, ki jih bomo prinesli v vse naše kroge odnosov, v življenje svojega življenja v vseh njegovih manifestacijah in trenutkih ter v našo sposobnost, da se v celoti ponudimo za resnično ljubezen do sveta.