Ko Se hvaležnost drži Za Roke Z žalostjo

»Pri zavesti je,« pravi medicinska sestra. Zaupam temu vietnamskemu veteranu z njegovim brazgotinastim obrazom in nežnim pomirjenim srcem. Njegove žalostne oči mi pomagajo soočiti se s tem, kar prihaja. Midva stojiva ob postelji v onkološki enoti bolnišnice Strong in gledava čez mlohavo telo mojega moža Vica.

"Sliši vas," pravi medicinska sestra, "vendar je preveč izčrpan, da bi se odzval. Lahko ga prosite, naj vam stisne roko."

Da, lahko bi prosil Vica, da mi stisne roko, če me ljubi. Ampak ne dvomim v njegovo ljubezen. Lahko ga prosim, da me stisne, če me sliši, vendar me ni treba slišati. Umreti mora, zato ga ne kličem k življenju in k sebi, ampak naj ostane pri težkem dihanju. Dotaknem se ga in vdihnem njegov vonj, vtrem olje v njegove roke in noge ter molim za moč, da ga izpustim. Z njim sem hodil do praga smrti in noge obesil na rob. Čutim širnost brezna, a ne morem naprej.

Dve leti sem ga poskušal rešiti. Midva sva poskusila, a poti v sili ni več. Po letih boja mi njegov nežen prehod odpre srce in umiri misli. Ta tiha smrt je njegovo zadnje darilo zame, čeprav jokam in šepetam v slovo. Malo po polnoči izdihne. Čakam na vdih, ki pa ne pride.

Ne vem, kako živeti brez tega človeka. Odvisna sem od njegovih rjavih oči, ki žarijo vame. Dvainštirideset let smo se ljubili, skupaj meditirali, preoblikovali našo zemljo, vzgajali sinove in delili svoje sanje in žalosti. Ne vem, kdo sem brez njega.

S prijatelji sedimo z njegovim telesom šest ur. Ko pride bolničar, mi ljubeča medicinska sestra pomaga oviti Vica v čiste bele rjuhe in potisniti njegovo telo v vrečo za trupla.

Z dvigalom se spustimo in hodimo proti bolnišnični avli ter si zasenčimo oči pred soncem, ki žari skozi okna od tal do stropa. Ljudje begajo, grabijo kavne skodelice, pritiskajo, da bi udarili pred 7. uro zjutraj. Resni so in zagledani vase, z odvrnjenimi očmi. Zdi se, da so za stekleno steno, v drugem svetu, na strani živih, medtem ko jaz stojim na pragu, kjer je smrt bližja kot življenje.

V parkirni garaži najdeva mojega Subaruja in na zadnji sedež zloživa Vicova oblačila in prenosni računalnik. Obležajoči stojimo v nemočni gruči, omehčani zaradi skrivnosti smrti, ki smo ji pravkar bili priča. Ni dovolj objeti in se zahvaliti tem velikodušnim prijateljem, ker me spremljajo na tej poti, ampak je vse, kar lahko dam.

"Ali lahko voziš?" vpraša Anthony.

"Ja," odgovorim. "Sledi mi."

Zapeljem navzdol po klančini parkirne garaže in vozim počasi, da ga lahko Anthony dohiti v svojem najetem avtomobilu. Ustavim se pri parkirni hiši s steklenimi okni. Moje telo zna šteti denar in plačati parkirnino.

Tujec sem, pravkar sem se vrnil iz podzemlja. Videl sem smrt, surovo in neustavljivo, in razumem, da moja lastna smrt ni nekaj oddaljenega.

Anthony se vozi proti domu po počasnem pasu po avtocesti zvezne države New York. Potujemo po tujih tleh tega sveta, tujci za običajne skrbi dneva.

Kako je mogoče čutiti tako globoko žalost in globoko hvaležnost hkrati?