Ne Moremo Pojesti BDP: Globalni Trendi Glede Alternativnih Kazalnikov

Bruto domači proizvod (BDP) je najbolj znana »številka« v gospodarskem upravljanju. Usmerja nacionalne politike, določa prednostne naloge na socialnih področjih (npr. obstaja razmerje med BDP in količino izdatkov za socialno varstvo, ki se v mnogih državah šteje za primernega) in na koncu vpliva na družbeno pokrajino države (npr. z določanjem razmerij med delom in podjetji, ravnotežja med poklicnim in zasebnim življenjem ter vrste potrošniških vzorcev, ki jih sprejmejo državljani). Vrsta industrijskega modela, ki ga podpira BDP, prevladuje v fizični in infrastrukturni ​geografiji, od oblike mest in njihovega odnosa do podeželja do upravljanja parkov in naravnih virov. Tržne strategije, oglaševanje in življenjski slogi so prežeti z njegovim vplivom. Kljub temu ne moremo pojesti BDP: ta številka je res abstrakcija resničnega bogastva in zelo izkrivljeno merjenje gospodarske uspešnosti, kaj šele blaginje ljudi. Zato je bila ustvarjena vrsta alternativnih kazalnikov za spodbujanje različnih idej o napredku in vključevanje konceptov, kot sta trajnostni razvoj in blaginja.

Bruto domači »problem«: zakaj se BDP ne sešteva

BDP ni merilo »vseh« gospodarskih dejavnosti. Zaradi svoje zasnove šteje le tisto, kar je formalno opravljeno na trgu, kar pomeni, da se druge gospodarske dejavnosti, ki se dogajajo v »neformalnem« gospodarstvu ali znotraj gospodinjstev, kot tudi različne storitve, ki so na voljo brezplačno, od prostovoljstva do storitev ekosistema, ki jih zagotavlja narava in omogočajo delovanje naših gospodarstev, ne štejejo kot del gospodarske rasti (Fioramonti 2013, str. 6f.). To ustvarja očitne paradokse. Vzemimo primer države, v kateri naravni viri veljajo za skupno dobrino in so na voljo javnosti, ljudje si izmenjujejo blago in storitve prek neformalnih struktur (npr. barter trgi, trgi rabljenih izdelkov, pobude za izmenjavo v skupnosti, časovne banke itd.) in večina ljudi proizvaja tisto, kar porabi (npr. s kmetovanjem v majhnem obsegu, sistemi distribucije energije zunaj omrežja itd.). Ta država bi bila ocenjena kot "revna" glede na BDP, ker ta številka beleži gospodarsko uspešnost le, če se naravni viri tržijo in se storitve zagotavljajo po ceni. BDP nas spodbuja, da uničimo "pravo" bogastvo, od družbenih povezav do naravnih virov, da ga nadomestimo z denarnimi transakcijami. Kot je poročala Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), "če je kdaj obstajala kontroverzna ikona iz sveta statistike, je to BDP. Meri dohodek, ne pa enakosti, meri rast, ne pa uničenja, in ignorira vrednote, kot sta socialna kohezija in okolje.

Vendar pa vlade, podjetja in verjetno večina ljudi prisegajo na to« (OECD Observer 2004-2005).

Novi kazalniki za svet po BDP

Med učenjaki in oblikovalci politik se vse bolj strinjajo, da moramo preseči BDP. Leta 2004 je OECD na Svetovnem forumu o statistiki, znanju in politiki začela razmislek o kazalnikih blaginje. Leta 2007 je EU gostila konferenco "Beyond GDP" in dve leti pozneje objavila sporočilo. Leta 2009 je komisija, ki jo je ustanovil nekdanji francoski predsednik Sarkozy in ji predsedujeta Nobelova nagrajenca Joseph Stiglitz in Amartya Sen, objavila obsežno poročilo o merilih gospodarske uspešnosti in družbenega napredka (Stiglitz/Sen/Fitoussi 2009). Številne vlade so od takrat ustanovile podobne komisije.

Alternativni kazalniki so v zadnjih desetletjih kot dež narasli. Prvi poskus sta naredila Nobelova nagrajenca William Nordhaus in James Tobin v zgodnjih sedemdesetih letih, ko sta razvila indeks, imenovan Measure of Economic Welfare, ki je »popravil« BDP z dodajanjem ekonomskega prispevka gospodinjstev in izključevanjem »slabih« transakcij, kot so vojaški stroški (1973, str. 513). Ekonomist Robert Eisner je leta 1989 objavil Sistem računov skupnega dohodka z namenom integracije BDP z netržnimi dejavnostmi, kot so gospodinjske storitve in neformalna gospodarstva (1989, str. 13). Ta proces delnih revizij je dosegel vrhunec s kazalnikom pristnega napredka (GPI), uvedenim pozneje v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ki je bil prvi sistematični ponovni izračun BDP z merjenjem širokega nabora družbenih in okoljskih stroškov/koristi, ki vplivajo na blaginjo ljudi (Daly/Cobb 1994, str. 482). GPI upošteva razsežnosti, kot so prosti čas, javne storitve, neplačano delo (gospodinjsko delo, starševstvo in oskrba), gospodarski vpliv dohodkovne neenakosti, kriminal, onesnaževanje, negotovost (npr. avtomobilske nesreče, brezposelnost in podzaposlenost), razpad družine in gospodarske izgube, povezane z izčrpavanjem virov, obrambni izdatki, dolgoročna okoljska škoda (mokrišča, ozon, kmetijska zemljišča). Članek, objavljen leta 2013, nedvoumno kaže, da medtem ko sta BDP in GPI sledila podobni poti med zgodnjimi 1950-imi in poznimi 1970-imi, kar kaže na to, da so konvencionalni procesi rasti povezani z izboljšanjem človeškega in gospodarskega napredka, je svet vse od leta 1978 povečal svoj BDP na račun socialne, ekonomske in ekološke blaginje (Kubiszewski et al. 2013). [glej sliko 1].

Čeprav je GPI najobsežnejši primer sintetičnega indeksa, ki združuje ekonomske, socialne in okoljske razsežnosti, je bil od vrha Rio+20 leta 2012 poseben poudarek na upoštevanju naravnega kapitala. Narava prispeva h gospodarskemu napredku in blaginji na več načinov. Omogoča dostop do dobrin, ki se nato tržijo, kot je to v primeru kmetijskih pridelkov. Zagotavlja tudi ključne ekološke storitve, kot so oskrba z vodo, gnojenje tal in opraševanje, ki omogočajo gospodarsko rast. BDP je slep za te vložke in tako predstavlja naravo, kot da nima ekonomske vrednosti (Fioramonti 2014, str. 104ff.). Poleg tega BDP ne upošteva tudi stroškov, ki jih naravnim sistemom povzročajo proizvodni procesi, ki jih povzroči človek, kot je onesnaževanje. Vendar so ti stroški resnični in neposredno vplivajo na blaginjo ljudi in gospodarsko uspešnost naših držav.

Čeprav je osredotočenost na naravni kapital postala osrednja v razpravi »Onkraj BDP«, sta bila doslej izdelana samo dva kazalnika. Najnovejši, inkluzivni indeks bogastva (IWI), ki ga je objavil Mednarodni program človekovih razsežnosti Univerze ZN, razlikuje med proizvedenim, človeškim in naravnim kapitalom. V pilotni aplikaciji za 20 držav IWI pokaže, da je naravni kapital najpomembnejši vir za večino držav, zlasti za najmanj premožne. Podoben pristop k naravnemu kapitalu ima Svetovna banka Adjusted Net Savings (ANS), ki – za razliko od IWI – pokriva večino držav po svetu in prikazuje podatke za daljše obdobje. ANS upošteva izčrpavanje naravnih virov in stroške onesnaževanja ter jih primerja z naložbami v človeški kapital (izobraževanje) in proizvedenim kapitalom, ki se ne uporablja za takojšnjo potrošnjo. Rezultati kažejo, da je kljub impresivni rasti v zadnjega pol stoletja degradacija okolja izničila svetovno gospodarsko rast [glej sliko 2].

Tako IWI kot ANS uporabljata denarne enote za izračun vrednosti naravnega kapitala. Čeprav to omogoča združevanje različnih vrst kapitala (in tako od BDP odšteje izčrpavanje virov in degradacijo okolja), nikakor ni edini pristop. Drugi indikatorji merijo okoljsko škodo v fizičnih enotah. Nedvomno je najbolj znan od teh kazalnikov ekološki odtis, ki ga pripravlja Global Footprint Network.​

Zadnja skupina kazalnikov se bolj natančno osredotoča na dobro počutje, blaginjo in srečo. Nekatere od teh meritev uporabljajo tudi subjektivne ocene, ki običajno temeljijo na anketah javnega mnenja, skupaj s »trdnimi« ekonomskimi in socialnimi podatki, kot je primer OECD indeksa boljšega življenja, indeksa socialnega napredka in indeksa blaginje Legatum. Drugi kazalniki se nanašajo posebej na nacionalno raven, npr. kanadski indeks dobrega počutja ali bruto nacionalni indeks sreče v Butanu, ki je obsežen sklop devetih razsežnosti, prvič izračunan leta 2008. Zanimiv poskus združevanja meritev blaginje z ekološkim vplivom je indeks srečnega planeta, ki ga je leta 2006 razvila fundacija New Economics s sedežem v Združenem kraljestvu. Indeks dopolnjuje ekološki odtis z zadovoljstvo z življenjem in pričakovana življenjska doba. Vse od svoje ustanovitve je indeks dosledno pokazal, da visoke ravni porabe virov ne ustvarjajo primerljivih ravni blaginje in da je mogoče doseči visoke ravni zadovoljstva (merjeno v običajnih javnomnenjskih raziskavah) brez pretirane porabe naravnega kapitala Zemlje [glej sliko 3]. Kostarika je bila opredeljena kot najuspešnejša država pri ustvarjanju "srečnih" in dolgih življenj brez velikega vpliva na vire planeta. Podobne rezultate je dosegla Univerza ZN, ko je revidirala svoj indeks človekovega razvoja (HDI), ki obravnava dohodek, pismenost in pričakovano življenjsko dobo ter dodala dodatni parameter trajnosti z ogledom izbranih okoljskih kazalnikov (UNDP 2014, str. 212ff.). Podatki so pokazali, da države, kot sta ZDA in Kanada, ki uživajo enega najvišjega razvoja človeka na svetu, to storijo z ogromnimi okoljskimi stroški zase in za človeštvo. Običajno revna država, kot je Kuba, in druge države v vzponu v Južni Ameriki, kot je Ekvador, so med tistimi, ki dosegajo najvišjo stopnjo človeškega razvoja s sprejemljivim in ponovljivim odtisom.

Zaključek

Ta kratek pregled trendov alternativnih kazalnikov nikakor ni izčrpen. Nove številke nastajajo s hitrostjo brez primere, ko so novi podatki na voljo in se delijo po vsem svetu. Pregledali smo najpomembnejše kazalnike do sedaj in jih razdelili v tri ohlapne kategorije: napredek, trajnostni razvoj in blaginja. Vsi ti kazalniki kažejo podoben vzorec: povečanje BDP je pogosto ustrezalo zmanjšanju blaginje (vsaj po določenem pragu) in je povzročilo velike okoljske in socialne stroške. Če upoštevamo te stroške, večina rasti, ki jo je svet doživel od sredine 20. stoletja, izgine. Hkrati pa te številke kažejo, da je možno doseči dobre ravni blaginje in družbenega napredka, ne da bi pri tem ogrozili naravno in družbeno ravnovesje. Nekateri od teh kazalnikov se uporabljajo na številnih področjih politike. Kazalniki, ki jih sponzorirajo ZN (od IWI do HDI), so bili vključeni v svetovna srečanja na vrhu. Zlasti naravni kapital ima pomembno vlogo v trenutni razpravi o ciljih trajnostnega razvoja po letu 2015. GPI je bil sprejet v peščici zveznih držav v ZDA z namenom oblikovanja politik, ki so bolj prilagojene resničnemu napredku. Več kot dvajset držav je izvedlo nacionalne preglede svojega ekološkega odtisa.​

Kar je zdaj potrebno, je usklajeno prizadevanje za uporabo bogastva informacij, ki jih zagotavljajo alternativni kazalniki, za zamenjavo BDP kot vodilnega kazalnika v svetovnem gospodarskem upravljanju. Medtem ko se na strani merjenja zdi, kot da je razprava »Onkraj BDP« dosegla precejšnjo stopnjo sofisticiranosti, na ravni politike še nismo videli skladne pobude za preoblikovanje svetovnega gospodarstva, ki temelji na novem sistemu meritev.

Reference

Daly, Herman E./John B. Cobb 1994 Za skupno dobro. Preusmerjanje gospodarstva k skupnosti, okolju in trajnostni prihodnosti, 2. izdaja, Boston​.

Eisner, Robert 1989: Računski sistem skupnih dohodkov, Chicago.

Fioramonti, Lorenzo 2013: Bruto domači problem. Politika za najmočnejšo številko na svetu, London.

Fioramonti, Lorenzo 2014: Kako številke vladajo svetu. Uporaba in zloraba statistike v globalni politiki, London.

Kubiszewski, Ida/Robert Costanza/Carol Franco/Philip Lawn/John Talberth/Tim Jackson/Camille Aylmer. 2013: Beyond GDP: Measuring and Achieving Global Genuine Progress, v: Ecological Economics, Vol. 93/september, str. 57-68.

Nordhaus, William D./James Tobin 1973: Ali je rast zastarela?, v: Milton Moss (ur.), Merjenje ekonomske in družbene uspešnosti (Študije o dohodku in bogastvu, Vol. 38, NBER, 1973), New York, str. 509-532.

OECD (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj) Opazovalec 2004-2005: Ali je BDP zadovoljivo merilo rasti?, št. 246-247, december 2004-januar 2005, Pariz (http://www. oecdobserver.org/news/archivestory.php/ aid/1518/Is_GDP_a_satisfactory_measure_of_growth_.html, 11.10.2014).

Stiglitz, Joseph E./Amartya Sen/Jean-Paul Fitoussi 2009: Poročilo Komisije za merjenje gospodarske uspešnosti in družbenega napredka, Pariz (http://www.stiglitz-sen-fitoussi.fr/documents/rapport_anglais.pdf, 22. 10. 2014).

UNDP (Razvojni program Združenih narodov) 2014: Poročilo o človekovem razvoju 2014. Vzdrževanje človeškega napredka: Zmanjšanje ranljivosti in izgradnja odpornosti, New York.