Wendell Berry: Čemu So ljudje?

Izvleček iz zbirke esejev "What Are People For" Wendella Berryja

jaz

Milost, ki je zdravje bitij, je lahko le skupna.
Pri zdravljenju se razpršeni člani združijo.
V zdravju je meso pomilovano, sveto vstopi v svet.

II

Naloga zdravljenja je spoštovati sebe kot bitje, nič več in nič manj.
Bitje ni kreator in ne more biti. Samo eno je Stvarstvo in mi smo njegovi člani.
Biti ustvarjalen pomeni samo imeti zdravje: ohraniti se popolnoma živega v Stvarstvu, ohraniti Stvarstvo popolnoma živo v sebi, na novo videti Stvarstvo, na novo sprejeti svoj delež v njem.
Najbolj ustvarjalna dela so vse strategije tega zdravja.
Ponosna dela samoimenovanih ustvarjalcev, ki cenijo izvirnost, skrčijo Stvarstvo na novost, na šibka presenečenja umov, ki se ne morejo čuditi.
V želji po izvirnosti bodoči ustvarjalec dela sam. V osamljenosti človek prevzame odgovornost zase, ki je ne more izpolniti.
Novost je nekakšna osamljenost.

III

Obstaja slabo delo ponosa. Obstaja tudi slabo delo obupa, ki je slabo opravljeno zaradi neuspeha upanja ali vizije.
Obup je premalo odgovornosti, saj je ponos preveč.
Slabo delo obupa, nesmiselno delo ponosa, enako izdajata Stvarstvo. So izguba življenja.
Za obup ni odpuščanja, za ponos pa ne. Kdo v osamljenosti lahko odpusti?

IV

Dobro delo najde pot med ponosom in obupom.
Krasi z zdravjem. Zdravi z milostjo.
Ohranja dano, da ostane darilo.
Z njim izgubimo osamljenost:
stisnemo roke tistim, ki gredo pred nami, in tistim, ki pridejo za nami;
vstopimo v krog drug drugega,
in večji krog ljubimcev, katerih roke so združene v plesu,
in širši krog vseh bitij, ki prehajajo v življenje in iz njega, ki se gibljejo tudi v plesu, ob glasbi, ki je tako subtilna in velika, da je ne sliši nobeno uho, razen v fragmentih.

V
In z njim vstopimo v samoto, v kateri tudi izgubimo osamljenost.
Iz poskusa delitve samote lahko pride le do nesoglasja.
Pravo samoto najdemo v divjih krajih, kjer smo brez človeških obveznosti.
Človekovi notranji glasovi postanejo slišni. Človek čuti privlačnost svojih najintimnejših virov. Posledično se jasneje odziva na druga življenja. Bolj koherenten postane človek v sebi kot bitju, bolj polno vstopa v občestvo vseh ustvarjenih stvaritev.
Človek se vrne iz samote, obremenjen z darovi okoliščin.
VI
In tej vrnitvi ni mogoče ubežati.
Od reda narave se vračamo k redu in neredu človeštva.
Iz večjega kroga se moramo vrniti k manjšemu, manjše znotraj večjega in odvisno od njega.
V večji krog vstopimo s pripravljenostjo biti bitje, v manjšega pa z izbiro biti človek.
In ko smo se vrnili iz gozda, se z obžalovanjem spominjamo njegove mirnosti. Kajti vsa bitja so na mestu, torej v mirovanju.
V svojem najbolj napornem prizadevanju, spijo in budni, mrtvi in ​​živi, ​​počivajo.
V krogu človeka smo utrujeni od prizadevanj in smo brez počitka.

VII

Red je edina možnost počitka.
Narejeni red mora iskati dani red in v njem najti svoje mesto.
Polje se mora spomniti gozda, mesto se mora spomniti polja, da se kolo življenja zavrti in umirajočega sreča novorojenček.
Razpršene člane je treba združiti.
Želja bo vedno presegla možno. Toda izpolniti možno pomeni povečati.
Možno, uresničeno, je pravočasno v svetu, večno v umu.
Kdo si lahko pomaga, ko vidi delo, ki ga je treba opraviti?
Toda človek se boji, da ne bo počitka, dokler delo ni končano in hiša urejena, kmetija urejena, mesto urejeno in vsi ljubljeni dobro.
Toda ponos je tisti, ki bedi v noči s svojo željo in svojo žalostjo.
Delati samo na tem delu pomeni neuspeh. Za to ni pomoči. Osamljenost je njegov neuspeh.
Obup je tisti, ki vidi propad dela v lastnem neuspehu.
Ta obup je najbolj neroden ponos od vseh.

VIII

Končno obstaja ponos, da se misli brez učiteljev.
Učitelji so povsod. Zaželen je učenec.
V nevednosti je upanje. Če bi poznali težavo, se ne bi naučili niti tako malo.
Zanašajte se na nevednost. Učitelji bodo prišli do neznanja.
Čakajo, kot vedno, za robom svetlobe.

IX

Nauki neslutenih učiteljev spadajo k nalogi in so njeno upanje.
Ljubezen in delo prijateljev in ljubimcev spadata k nalogi in sta njeno zdravje.
Počitek in veselje spadata k nalogi in sta njena milost.
Naj pride jutri jutri. Ne po tvoji volji se hiša nese čez noč.
Red je edina možnost počitka.