Trajnost in Sveto

Naslednji članek je bil prvotno objavljen leta 2013

Nedavne suše, orkani in poplave so nas vse bolj ozavestile o realnosti podnebnih sprememb in katastrofalnih okoljskih posledicah naše industrializirane, materialistične civilizacije. Medtem ko se naš svet spotika na rob ekološkega zloma – »prelomne točke« nepovratnih podnebnih sprememb – je trajnost postala ključno vprašanje. Preden pa se lahko odzovemo, moramo prepoznati, kateri Zemlji poskušamo pomagati, kateri ekosistem si prizadevamo ohraniti.

Ali se trajnost nanaša na »trajnostno gospodarsko rast« in okolje, ki je sposobno vzdrževati našo sedanjo človeško civilizacijo z njenimi energetsko intenzivnimi, potrošniško usmerjenimi potrebami in podobo gospodarskega napredka? Ali pa se trajnost nanaša na celoten ekosistem, medsebojno povezano mrežo življenja z njeno ogromno in neverjetno raznolikostjo vrst? Kateri svet poskušamo vzdrževati: vir za izpolnitev naših želja po materialni blaginji ali Zemljo čudeža, lepote in svetega pomena? Če citiram Thomasa Berryja:

Pred nami je zdaj eno samo vprašanje: preživetje. Ne le fizično preživetje, ampak preživetje v svetu izpolnjenosti, preživetje v živem svetu, kjer vijolice cvetijo spomladi, kjer zvezde sijejo v vsej svoji skrivnostnosti, preživetje v svetu smisla.

Če želimo ohraniti ta svet čudes, ni bistveno le dejanje, temveč premik v zavesti, premik od dojemanja Zemlje kot nečesa ločenega od nas samih, kot vira, ki ga je treba uporabljati in zlorabljati. Prava trajnost ni trajnost našega sedanjega načina življenja – naše podobe napredka in gospodarske rasti – temveč trajnost svete Zemlje, bogate z biotsko raznovrstnostjo in čudesi.

Da bi spremenili našo trenutno globalno stisko, moramo iti do korenin odnosa zavesti, ki ga je ustvaril. Sicer tvegamo, da bomo poskušali rešiti problem z istim pogojevanjem, istim miselnim procesom, ki ga je ustvaril. V tem kritičnem trenutku je bistveno, da razumemo izvor naše sedanje miselnosti, ki Zemljo vidi kot vir, »okolje« pa kot nekaj ločenega od nas. Nekateri pravijo, da ta odnos izvira iz dobe razsvetljenstva in Newtonove zavesti, ki Zemljo vidi kot neobčutljiv mehanizem, ločen od nas, ki ga lahko nadzorujemo in obvladujemo. In zagotovo so nam razvojna orodja znanosti in tehnologije očitno dala to sposobnost. Da pa bi bolje razumeli ta občutek ločenosti, je treba iti globlje, nazaj v našo zahodno zavest, ko je zgodnje krščanstvo preganjalo poganske in zemeljske religije, posekalo njihove svete gaje in počasi začelo proces, po katerem Zemlja ni postala več nekaj svetega, na način, ki si ga staroselci ne morejo predstavljati. Smo dediči te kulture, ki je z Zemlje izgnala odnos do svetega.

Velik del naše zahodne civilizacije je pozabil na svetost Zemlje in se ne zavedamo, kako ta pozabljivost ključno vpliva na naš odnos do okolja. Če je Zemlja le vir, potem ni prave odgovornosti. Lahko jo uporabljamo in zlorabljamo, kot to počnemo še danes. Če je sveta, kako lahko potem upravičimo svoj sedanji odnos do okolja, svoja ekocidna dejanja?

Zaradi tega je nujno treba ponovno odkriti ta prvinski odnos do življenja in vsega stvarstva. Če želimo ohraniti živo, sveto Zemljo, ki hrani tako naše duše kot naša telesa, se moramo ponovno povezati s tem starodavnim znanjem. To ni nekaj novega, kar bi se morali naučiti, ampak nekaj bistvenega, kar si je treba zapomniti, nekaj, kar nam je vedno pripadalo, le da je bilo pozabljeno ali cenzurirano s strani naše sedanje kulture.

»Svetost« ni nekaj predvsem religioznega. Pripada primarni naravi vsega, kar je. Ko so naši predniki vedeli, da je vse, kar vidijo, sveto, to ni bilo nekaj, kar bi se naučili, ampak nekaj, kar so nagonsko poznali. Bilo je tako naravno kot sončna svetloba, tako potrebno kot dihanje. Če sprejmemo svetost v vsem življenju, bomo ugotovili, da nam bo življenje govorilo, tako kot je govorilo našim prednikom. Tančica se bo dvignila in to prirojeno vedenje bo spet prisotno. To je starodavna modrost same Zemlje, Zemlje, ki se je razvijala in spreminjala tisočletja, katere modrost v tem trenutku obupno potrebujemo, če se želimo izogniti še večji ekološki katastrofi. Spet citiram Thomasa Berryja:

Ne potrebujemo človeškega odgovora na zemeljski problem, temveč zemeljski odgovor na zemeljski problem. Zemlja bo rešila svoje probleme in morda tudi naše, če ji bomo pustili, da deluje po svoje. Poslušati moramo le, kaj nam Zemlja govori.

Ta prvinski odnos do Zemlje še vedno nosimo v svoji zavesti, četudi smo ga že zdavnaj pozabili. Gre za prvinsko prepoznavanje čudežnosti, lepote in božanske narave Zemlje. Gre za čutenje spoštovanja do vsega, kar obstaja. Ko bomo to temeljno lastnost vnesli v svojo zavest, se bomo na sedanjo krizo, ki jo je povzročil človek, lahko odzvali iz ravnovesja, kjer bodo naša dejanja temeljila na spoštovanju vsega življenja. To je narava resnične trajnosti. Če citiram kanadskega okoljevarstvenika Davida Suzukija:

Način, kako vidimo svet, oblikuje način, kako z njim ravnamo. Če je gora božanstvo in ne kup rude; če je reka ena od žil zemlje in ne potencialna namakalna voda; če je gozd sveti gaj in ne les; če so druge vrste biološki sorodniki in ne viri; ali če je planet naša mati in ne priložnost – potem bomo drug z drugim ravnali z večjim spoštovanjem. To je izziv, da na svet pogledamo z drugačne perspektive.

Za več informacij o duhovnem odzivu na našo trenutno ekološko krizo glejte www.spiritualecology.org