Pravi način Za Odziv Na Neuspeh

Z ženo Eleanor sva bila v soboto na obisku pri prijateljih, ko je domov prišla njihova devetletna hči Dana*. Bila je blizu solzam in komaj je zadrževala.

"Oh srček," je rekla njena mama. "Kaj se je zgodilo na plavalnem mitingu?"

Dana je odlična plavalka. Pridno trenira, na vadbo plavanja prihaja večinoma ob šestih zjutraj, plava pa tudi popoldne. In njen trud je poplačan; pogosto zmaguje na tekmovanjih in dosega točke za svojo plavalno ekipo. Jasno je, da je zelo ponosna na te zmage.

Pri vseh njenih prizadevanjih ni tako. V šoli ima težave z nekaterimi predmeti, dela dodatne naloge iz matematike, da bi dohajala druge otroke, in dobiva posebno pomoč pri branju. Ampak ona vedno trdo dela.

"Bila sem diskvalificirana," nam je povedala. Tekmo je odplavala dobro, a se je potopila v delčku sekunde, preden je sprožila štartna puška: napačen start.

Bili smo v preddverju hiše in sedla je na spodnje stopnice stopnišča, njena plavalna torba je bila še vedno na rami, strmela je v prazno, skoraj brezizrazna.

"Draga," je rekel njen oče, "v sezoni je veliko več plavalnih srečanj. Imela boš druge možnosti za zmago."

Rekel sem ji: "Dejstvo, da si prezgodaj zapustila blok, pomeni, da si bila na robu. Trudiš se, da ne bi zapravila niti milisekunde z obotavljanjem. To je pravi instinkt. Napačno si ocenila čas, a to je v redu. Bolj ko boš to delal, bolje ti bo uspelo."

"Vsak plavalec v vsaki ekipi je bil na neki točki diskvalificiran," je rekla Eleanor. "To je del športa."

"Prepričana sem, da ti bo tvoj trener pomagal vaditi svoje štarte pred naslednjim srečanjem," je rekla njena mama, "in ugotovila boš, kdaj točno skočiti iz bloka, da ne boš izgubila niti sekunde, a se tudi ne boš potopila prezgodaj. Dobila boš."

Nič, kar smo rekli, ni vplivalo nanjo. Nič ni spremenilo njenega brezizraznega pogleda. Nič ni pomagalo.

Nato je stopila njena babica Mimi.

Vsi smo stali nad Dano, ko se je Mimi premaknila skozi nas in se usedla k njej. Z roko je objela Dana in samo tiho sedela. Končno je Dana naslonila glavo na Mimino ramo. Po nekaj trenutkih tišine je Mimi poljubila Danino glavo in rekla: "Vem, kako trdo delaš pri tem, draga. Žalostno je biti diskvalificiran."

Takrat je Dana začela jokati. Mimi je še nekaj minut sedela tam z roko okoli Dana, ne da bi karkoli rekla.

Na koncu je Dana pogledala Mimi, ji obrisala solze in preprosto rekla: "Hvala Mimi." In mislil sem, da bi moral vsak vodja, vsak menedžer, vsak član ekipe to videti.

Vsi razen Mimi smo pogrešali tisto, kar je Dana potrebovala.

Poskušali smo ji pomagati, da se je počutila bolje, tako da smo ji pomagali videti prednosti neuspeha, poraz postavili v kontekst, jo naučili, naj se iz tega nauči, in jo motivirali, naj trdo dela in se izboljša, da se to ne ponovi več.

Ampak nič od tega ni potrebovala. Vedela je že. In če ne bi, bi to ugotovila sama. Stvar, ki jo je potrebovala, stvar, ki je ni mogla dati sama, stvar, ki ji jo je Mimi iztegnila in ji dala?

Empatija.

Morala je čutiti, da ni sama, da jo imamo vsi radi in da njen neuspeh tega ni spremenil. Morala je vedeti, da razumemo, kako se počuti, in da smo prepričani, da bo to ugotovila.

Želel sem, da to vidi vsak vodja, menedžer in član ekipe, saj empatičen odziv na neuspeh ni le najbolj sočuten, je tudi najbolj produktiven.

Empatija sporoča zaupanje. In ljudje so najboljši, ko čutijo zaupanje.

Ko sedim s tabo v tvoji napaki ali neuspehu, ne da bi poskušal karkoli spremeniti, ti dam vedeti, da si v redu, tudi če ne delaš. In nasprotno intuitivno se počutite dobro – ko vam ne uspe – se počutite dovolj dobro, da vstanete in poskusite znova.

Večina nas to pogreša. Običajno, ko ljudem spodleti, jih krivimo. Ali pa jih naučite. Ali pa poskusite, da se počutijo bolje. Zaradi vsega tega se, paradoksalno, počutijo slabše. Prav tako spodbuja obrambo kot dejanje samoohranitve. (Če po neuspehu nisem v redu, je bolje, da ugotovim, kako to stvar uokviriti, da ne bo moj neuspeh.)

Naši nameni so v redu; želimo, da se oseba počuti bolje, da se nauči, da se znova izogne ​​napaki. Želimo zaščititi naše ekipe in naše organizacije.

Toda učenje – izogibanje prihodnjim neuspehom – pride šele, ko se po neuspehu počutijo v redu. In ta občutek izhaja iz empatije.

Na srečo je izražanje empatije dokaj preprosto. Ko je nekdo naredil napako ali je na nek način spodrsnilo, mu le prisluhnite. Ne prekinjajte, ne svetujte, ne govorite, da bo vse v redu. In ne bojte se tišine. Samo poslušaj.

In nato, čez nekaj časa, razmislite o tem, kar ste slišali reči, kaj čutite, da čutijo. To je vse.

Rekel sem preprosto, ni enostavno. Težko je samo poslušati in razmišljati nazaj. Težko je ne svetovati ali rešiti težave. Težko, a vredno truda.

Čez nekaj časa je Dana vstala s stopnic, vsi smo večerjali, potem pa je šla gledat televizijo.

Pogovarjala sva se v dnevni sobi, ko je prišla voščit lahko noč.

"Kako se počutiš?" sem jo vprašal.

"V redu, verjetno." Skomignila je z rameni. "Še vedno sem obupan."

Skoraj sem ji rekla, naj se ne sekira, da bo vse v redu, da se bo zjutraj bolje počutila, da je vedno naslednja tekma, da ima veliko časa za trening.

Skoraj.

"Razumem," sem ji rekel. "To je škoda."

*Spremenjena imena in nekatere podrobnosti