Z Mehkim dihom: Kako Moja hči Jaha Konje

Svojo 3,5 letno hčerko sem začela učiti samostojnega jahanja.

Ob tem sem ugotovil, da je za nešteto otrok, ki se učijo "tradicionalnega" načina jahanja konj, ta obred prehoda (boleče) eden najbolj normaliziranih krajev, kjer ljudje otroke učijo moči nad in ne moči. Tam odrasli normalizirajo uporabo sile, da bi dobili, kar si želite; kjer odrasli normalizirajo uporabo nasilja, da bi pridobili "spoštovanje"; kjer odrasli modelirajo očitno kršitev osebnega prostora in popolno ignoranco ali prezir za zelo občutljivo odzivnost.

Odraščal sem s konji in se naučil jahati sam pri podobnih letih. Ko sem bil najstnik, sem začel druge učiti jahati, ko sem treniral konje in delal s travmatiziranimi in "problematičnimi konji". Ko sem odraščal v ZDA, sem bil obkrožen s številnimi načini bivanja s konji, ki so v osnovi temeljili na prevladi, kot sem opisal zgoraj, in temeljili na potrebi po moči, ker je to veljalo za edini varen način za delo s tako veliko in močno živaljo. Celo v naravnem prostoru jahanja, ki sem ga preučeval desetletja, veliko pristopov še vedno uporablja taktiko moči, da konj pripravi do tega, kar hoče človek.

Vendar pravzaprav ni nujno, da je tako. Konji so neverjetno, neverjetno inteligentni in občutljivi, mnogi pa so neverjetno radovedni in uživajo v pristni povezanosti. Ne vsi, upoštevajte, in te konje je treba spoštovati zaradi pomanjkanja želje po partnerstvu z ljudmi. Živijo v svetu visoko uglašene, energične odzivnosti, zato poznajo in berejo govorico telesa, čustev in namere s kristalno jasno natančnostjo; kar pomeni, da lahko z dobrim odmerkom samozavedanja, avtentičnega namena in utelešene prisotnosti komunicirate z njimi in jih prosite, naj naredijo stvari z uporabo popolnoma nične sile -- samo z uporabo vašega telesa in vaše energije (ki jo vključite skozi vaše zavedanje in dih).

Biti z njimi na ta način postane igriv proces gradnje odnosa; vsako srečanje je dialog, kjer pride do izmenjave in kjer je mogoče začutiti "ne" in raziskati druge možnosti. Ko jezdim, najraje jezdim brez sedla, brez uzde, samo svoje in njihovo telo in skupaj se pogovarjava. Ne pozabite, to ni edini način, na katerega se vozim, ampak moj daleč najljubši način.

Ker živim tako, kot sem živel z našo čredo tukaj v južnem Čilu zadnjih 8 let, ko večino časa preživim skupaj na pohajkovanju po skoraj divjih pokrajinah – kot to počnejo konji – sem se naučil skoraj vsega, kar so me učili zelo uspešni konjeniki, ko sem odraščal. Konji so me naučili, da je vse narobe. Sila in premoč nista bila nikoli potrebna; večinoma so bili narejeni, da bi prikrili strah, ki so ga ljudje čutili, ko so bili sami prestrašeni, negotovi ali si niso zaupali, da bodo naredili pravo izbiro. Moč-with je pri njih vedno možnost, vendar zahteva, da sprostimo našo agendo, naš togi/vnaprej določen rezultat in se namesto tega resnično vključimo v pogovor z njimi.

Neverjetno je, kaj nam pokažejo, ko začutijo našo pripravljenost na pristno partnerstvo z mesta moči.

Zdaj, ko svojo hčerko učim jahati, njeno temeljno učenje utemeljujem z močjo in ne z močjo. kako

Prvič, odnos je središče in fokus. Konja ne povezuje kot nekaj, kar uporablja, ampak jih priznava kot naše sorodnike; so naši sorodniki in spoštujemo jih kot čuteča bitja. V Power-over so vtkane tudi te niti upravičenosti. To se mi zdi še posebej res pri konjih in ljudeh. Kot taki smo si prizadevali normalizirati, da konji niso samo za jahanje; nima pravice jahati jih, niso "njeni" konji in večino časa, ki ga preživi z njimi, preživimo samo "skupaj", visimo na polju in se potepamo, kjerkoli se čreda potika. Naučila se je vprašati konja za dovoljenje, ko se približa. Ko hodimo na polje, čutimo, da nas konji čutijo, sledijo somatskim znakom, ki se pojavljajo v naših telesih, rišejo zemljevid znotraj nje, tako da se spomni, da se mora premikati počasi in več dihati. Konjem dovoli, da jo zavohajo, preden se jih dotakne, ker ve, da konji nikoli ne bi dovolili, da se jih dotakne nekaj, česar niso najprej zavohali (nekaj, kar večina ljudi konju le redko dovoli, saj z dotikom nemudoma krši njihov prostor).

Imamo ritual dihalne povezave, ko sedi na vrhu konja, kjer zapre oči in globoko vdihne ter čuti, da konj diha. Povoha konja, otipa grivo, otipa valovanje kože. Raziskujemo razloge za njihovo govorico telesa, njihovo smrčanje in jokanje ter tresenje in zavihtevanje. Radovednost je vgrajena v jezik, ki si ga delite z njimi. Nikoli ne bo uporabila brzde v konjskih ustih; naučila se bo ustaviti konja s težo svojega telesa ter namero in glasovnimi znaki. Ne bo se naučila usmerjati konja, dokler ne bo razumela, da je odgovornost, ki jo ima v svojih rokah, jasno izražanje namere s srcem skozi roke. S svojo namero, fokusom in aktiviranjem energije v telesu se nauči premikati konja naprej. Ni naučena brcati, da gre. Ko hodimo, jo spodbujamo, naj preveri konja in ga vpraša, ali jim je udobno, ali uživajo v tej izkušnji.

Včasih ustavi ježo, da mi pove, da konja nekaj moti, in skupaj preveriva, da najdeva pot do tistega, kar je neprijetno, in to rešiva. Uči se, kako njeno telo na vrhu konja vpliva na sposobnost konja, da ostane uravnotežen, in kaj lahko naredi, da podpre konja, tako da ohranja svoje telo v ravnotežju v prizemljenem položaju. Ona reče, "hvala," ko končamo; vpraša, ali konj želi objem, in se pomakne v njihove prsi, da bi objela njihovo srce.

Najpomembneje je to, da jo učim delati s svojim in konjevim strahom, tako da se ne boji nobenega od njiju in da se nikoli ne zateče k moči, če pride do enega ali drugega. Nekaj ​​tega se naučim predvsem skozi zgodbo, v čarobnih tkanjih zgodb iz mojega otroštva in scenarijev "kaj če". Na voljo pa so tudi praktični pouki, na primer učenje, kakšen je občutek padca in najvarnejši način padca s konja; kakšen je strah v njenem telesu in kaj storiti, ko ga začuti (dihati!), kako začutiti strah pred konjem (in kaj storiti, ko to začuti, spet dihati!), kako ohraniti svoje telo varno, ko čreda teče ali se konj hitro premika, kako brati govorico telesa, da bo razumela, ko konj reče "ne" ali "pojdi stran". Kot osnova se znova in znova uči svetišča vračanja k svojemu dihanju -- da lahko z upočasnitvijo diha podpira živčnega konja in tudi svoje živce.

Je eno najmočnejših orodij, ki jih imamo s konji, naš dih. Tako je mehak, vendar so tudi oni, in v toliko trenutkih, ko je konjeva moč na meji, da postane nevarna za drugega, imamo moč, da jih z dihom prizemljimo in s soregulacijo najdemo pot nazaj v nevtralno stanje.

Mislim, da je, ko se zateče k moči, pogosto zato, ker se zdi preveč zastrašujoče ali nepredstavljivo. Ali celo preveč neprijetno (ne glede na to, kako grozno je). Vidim toliko vzporednic med taktikami moči, ki se uporabljajo med odraslimi in otroki, in tistimi, ki se uporabljajo med ljudmi in konji. Kot taka sem ugotovila, da sprejemam veliko nenasilnih komunikacijskih pristopov, ki sem jih vdelala v svoj odnos s konji, v svoj odnos s hčerko (navsezadnje sem ženska s konji veliko dlje kot mati). Tako konji kot starš me znova in znova učijo treh pomembnih možnosti, ki jih imam in ki mi omogočajo, da presežem pogojevanje moči – pojdi počasneje, vrni se k svojemu dihanju (in tudi to upočasni) in da lahko izbereš drugačen način, kot so te učili/pokazali/ti naredili.

Resnično, da bi globoko integriral vse, kar sem se učil, ko sem zavestno oluščil in zavrgel pogojene pristope moči nad toliko načini obstoja v našem svetu, sem se moral potopiti globoko v svoje strahove. Moral sem se naučiti, kakšen je strah v svojem telesu, in biti priča, kakšni so moji mehanizmi za obvladovanje, ko se sproži moj strah. Prav tako sem moral slediti nazaj in navznoter nitim, ki povezujejo moje »power-over« vedenje z osrednjim delom mene, ki išče zaščito. Moral sem se naučiti o teh delih sebe in jih negovati na druge načine, da sem v sebi obnovil občutek varnosti, tako da se niso zanašali na taktike prevlade, da bi se počutili varne. In ko se vam bo to zdelo pristno angažirano, prerežite te stare niti. Veliko jih je, ki jih še vedno ne morem niti videti, morda bom rezal še dolgo. Upam, da ne, toda nekatere od teh niti segajo stoletja skozi dolge linije prednikov. Ampak jaz sem tukaj, ponižno, v tem življenju; in zavedam se tega notranjega dela in sem predan. Kar naprej mi podarjajo neverjetne nože in čudovita, čarobna orodja, narejena za rezanje, tako da je to očitno del dela moje duše.

Vsak dan se naučim malo več, ko plešem v teh prostorih moči in ne moči, še posebej, da si lahko zaupam, da ne bom zlorabil svoje moči -- ko se odločim in moram izbrati. In tudi, da lahko zaupam moči drugega, ko se naučim jezika njihovega strahu. Potem, ko to počnem in učim svojo hčerko, kaj storiti s konji, namesto da bi se s tem strahom soočil z odporom, ga lahko premagam z mehkim vdihom.