Vse, Kar potrebujemo, že Imamo

V podjetju Shikshantar poskušamo podpreti prehod iz globalizirane kulture, v kateri prevladuje denar, v bolj majhno, na odnose osredotočeno kulturo.

Moja babica ni nikoli hodila v šolo, nikoli ni znala brati ali pisati, pa je bila tako modra in briljantna ženska. Bila je neverjetno ustvarjalna, znala je sproti izmišljati pesmi, plese in igre. Imela je ogromno praktičnega znanja o zeliščnih zdravilih in zdravilnih praksah ter bila najbolj okoljsko ozaveščena oseba, kar jih poznam. Nič ni nikoli šlo v nič; vedno je iz česar koli nekaj ustvarila. Zanjo je bilo vse povezano in vse življenje je bilo pomembno, od mravelj, psov, krav in ljudi. Zaradi nje sem začela spraševati o takšnem utemeljenem znanju in ga iskati.

Moj aktivizem je vedno opredeljevalo to, kaj je izvedljivo, ne pa tisto, proti čemu se borimo. Katere pozitivne stvari lahko ustvarimo v svetu in kako se ustvarjajo prav zdaj? Zanima me podpiranje ljudi tam, kjer je njihova strast trenutno, in poskušanje odkriti njihove strasti skozi proces poslušanja in dialoga. Obstaja tisoč vstopnih točk za izpodbijanje tega sistema in oblikovanje alternativnih možnosti.

Šikshantar pomeni »sprememba načina življenja in učenja«. Spodbuja posameznike in skupnosti, da si povrnejo nadzor nad lastnimi učnimi procesi in s tem povrnejo svoje glave, roke in srca. Šikshantarjeva filozofija izhaja iz gandhističnega načela Swaraja, ki se nanaša na samovladanje in sij samega sebe. Gre za individualno in skupnostno samouresničenje in prispevek.

Shikshantar podpira lokalizacijo, da bi gospodarstvo, ekologijo in izobraževanje vrnili domov. Izhaja iz predpostavke, da vsi že imamo stvari, ki jih potrebujemo za prispevanje k blaginji našega kraja, pa naj gre za denarna sredstva, materiale v naravi, naš čas, našo energijo ali naš dom. Ko to vključimo v tok deljenja kot skupnost, nam lahko to služi in nas podpira. Verjeli ali ne, ampak jaz imam: vse, kar potrebujemo, že imamo.

Podpiramo tudi ljudi, ki želijo iskati možnosti za učenje zunaj monopola šol in fakultet. V naših skupnostih je obilje virov. Prihajajo v obliki obrtnikov in umetnikov, kmetov in poslovnežev, gospodinj in duhovnih vodnikov. Vsak od njih prinaša modrost, ustvarjalnost, radovednost, domišljijo, spretnosti, vizijo in izkušnje, ki se lahko delijo med generacijami.

Shikshantar na primer meni, da je celotno mesto Udaipur [Rajasthan] »mesto učenja«. Otroci, mladi, odrasli in starejši se vključujejo v izmenjave, skupnostne dialoge, delavnice odvajanja, lokalne medije itd. Izzivajo prevladujoči model urbanega življenja – z njegovo potrošnjo, odpadki, odtujenostjo in onesnaževanjem – in ugotavljajo, kako živeti drugače.

Veliko delam z družinami pri ustvarjanju različnih učnih prostorov v njihovih soseskah, kot so delavnice in festivali. Počnemo vse mogoče stvari: gledališke delavnice, plesne delavnice, glasbo, sodelovalne igre. Izdelujemo veliko ročnih del iz odpadnih materialov, kot so kokosove lupine, gumijaste zračnice, zavržen papir, ostanki blaga. Ukvarjamo se tudi z naravnim in ekološkim mestnim življenjem – vrtnarjenjem na strehah, zbiranjem deževnice, kuhanjem na sončno energijo, mešanjem kolesarske energije. Umetniki, kmetje, zdravilci in kuharji ponujajo svoje znanje javnim prizoriščem in interakcijam.

In poskušamo nekaj spremeniti. Na primer, več ljudi se je združilo, da bi poskušali ustaviti uporabo plastičnih vrečk na mestih, kot so tržnice z zelenjavo in trgovine. Obiskali smo tudi različne hotele in izvedli anketo o »zelenih listih«, da bi podprli okolju prijaznejši in kulturno primernejši turizem v mestu.

Drug pomemben del mojega dela s Shikshantarjem je bila podpora mreži »Walkout-Walkon«. »Walkout« je izziv »opustitvi«. Zajame pogum in človečnost tistih, ki so zapustili sistem, ki jim ne služi, in si namesto tega ustvarjajo drugačne poti. Te poti vključujejo vajeništvo, potovanja, priložnosti za služenje in podjetništvo. Ne gre pa le za to, da zapustite šolo ali fakulteto. Gre tudi za to, da opustite razčlovečujoče kariere, strupene izdelke ali negativne odnose in da svoje vrednote uskladite s svojimi praksami. Ustvarili smo celo revijo, ki dokumentira različne izkušnje ljudi z odhodom in odhodom, pa tudi odlične priložnosti za učenje.

Shikshantar se ukvarja z uvedbo večnamenskega programa Swaraj, ki mladim omogoča učenje prek praktičnega vajeništva v skupnosti vrstnikov, od filmskega ustvarjanja do kuhanja, kompostiranja in namiznega založništva. Zadnji del programa jim daje priložnost, da s svojimi znanji ustanovijo lokalno in okoljsko ozaveščeno podjetje.

Del navdiha za moje delo izvira iz ideje, da ima večji sistem, nadgradnja, le toliko vpliva na nas, kolikor mu ga še naprej dajemo. Sedanji premier tibetanske vlade v izgnanstvu mi je nekoč rekel, da namesto da razmišljam o uničenju sistema, bi moral razmisliti o tem, da se mu odpovem. To mi je ostalo v spominu. Če nehamo poskušati popraviti ali uničiti prevladujoči sistem – in s tem mislim nasilne, potrošniške in nehumane institucije – in svojo pozornost usmerimo na rastoče raznolike točke svetlobe in moči, se bomo morda znašli v svetu, ki si ga želimo videti.

Učni prostori in priložnosti so vse okoli nas. Samo naše lastne zavese nas ovirajo. Bolj ko si bomo lahko snameli te zavese in začeli videti ljudi in kraje zaradi njihove moči in lepote, bolj se bomo lahko resnično učili in povezovali. Tudi na ta način lahko pozdravimo veliko škode, ki se je povzročala v mnogih letih in se povzroča še danes. Mislim, da bolj ko se bomo videli in poslušali, več je upanja.