Bi Morali živeti Za Svoj življenjepis Ali Za hvalnico?

Zato sem razmišljal o razliki med vrlinami življenjepisa in vrlinami hvalnice. Vrline življenjepisa so tiste, ki jih vključite v svoj življenjepis, to so veščine, ki jih prinesete na trg. Vrline hvalospeva so tiste, ki so omenjene v hvalnici in so globlje: kdo ste, v svoji globini, kakšna je narava vaših odnosov, ali ste drzni, ljubeči, zanesljivi, dosledni? In večina od nas, vključno z mano, bi rekla, da so hvalnice pomembnejše od vrlin. Ampak vsaj v mojem primeru, ali so oni tisti, o katerih največ razmišljam? In odgovor je ne.

Tako sem razmišljal o tem problemu in mislec, ki mi je pomagal razmišljati o tem, je tip po imenu Joseph Soloveitchik, ki je bil rabin in je leta 1965 napisal knjigo z naslovom "Osamljeni človek vere". Soloveitchik je rekel, da obstajata dve plati naše narave, ki ju je imenoval Adam I. in Adam II. Adam I. je posvetna, ambiciozna, zunanja stran naše narave. Želi graditi, ustvarjati, ustvarjati podjetja, ustvarjati inovacije. Adam II je skromna stran naše narave. Adam II. ne želi samo delati dobro, ampak tudi biti dober, živeti na način, ki spoštuje Boga, stvarstvo in naše možnosti. Adam I. želi osvojiti svet. Adam II želi slišati klic in ubogati svet. Adam I. uživa v dosežkih. Adam II uživa v notranji doslednosti in moči. Adam I sprašuje, kako stvari delujejo. Adam II sprašuje, zakaj smo tukaj. Moto Adama I je "uspeh." Moto Adama II je "ljubezen, odrešitev in vrnitev."

In Soloveitchik je trdil, da sta ti dve strani naše narave med seboj v vojni. Živimo v nenehnem samosoočenju med zunanjim uspehom in notranjo vrednostjo. In kočljiva stvar, bi rekel, pri teh dveh straneh naše narave je, da delujeta po različnih logikah. Zunanja logika je ekonomska logika: vložek vodi v rezultat, tveganje vodi v nagrado. Notranja stran naše narave je moralna logika in pogosto obratna logika. Moraš dati, da bi prejel. Predati se moraš nečemu zunaj sebe, da pridobiš moč v sebi. Premagati morate željo, da bi dobili, kar želite. Da bi se izpolnili, morate pozabiti nase. Da bi našli sebe, se morate izgubiti.

Slučajno živimo v družbi, ki je naklonjena Adamu I. in pogosto zanemarja Adama II. In težava je v tem, da te spremeni v bistroumno žival, ki življenje obravnava kot igro, in postaneš hladno, preračunljivo bitje, ki zdrkne v nekakšno povprečnost, kjer spoznaš, da obstaja razlika med tvojim želenim in dejanskim jazom. Ne zaslužiš si hvalnice, ki si jo želiš, ampak upaš, da ti jo bo nekdo namenil. Nimate globine prepričanja. Nimate čustvene zvočnosti. Nimate predanosti nalogam, za katere bi vzeli več kot vse življenje.

Spomnil sem se skupnega odziva skozi zgodovino, kako zgradiš trdnega Adama II., kako zgradiš globino značaja. Skozi zgodovino so se ljudje vračali v lastno preteklost, včasih v dragocen čas svojega življenja, v svoje otroštvo, pogosto pa um gravitira v preteklosti k trenutku sramu, nekemu storjenemu grehu, nekemu dejanju sebičnosti, dejanju opustitve, plitkosti, grehu jeze, grehu samopomilovanja, poskusu ugajanja ljudem, pomanjkanju poguma. Adam I je zgrajen z gradnjo na vaših prednostih. Adam II je zgrajen z bojem proti vašim slabostim. Greš vase, najdeš greh, ki si ga zagrešil znova in znova skozi svoje življenje, svoj značilni greh, iz katerega izhajajo drugi, in se boriš s tem grehom in se boriš s tem grehom, in iz tega boja, tega trpljenja, se nato zgradi globina značaja. In pogosto nas ne naučijo prepoznati greha v sebi, saj nas v tej kulturi ne naučijo, kako se boriti z njim, kako se soočiti z njim in kako se boriti proti njemu. Živimo v kulturi z miselnostjo Adama I., kjer nismo artikulirani o Adamu II.

Končno je Reinhold Niebuhr takole povzel soočenje, polno preživeto življenje Adama I. in Adama II.: »Nič, kar je vredno storiti, ni mogoče doseči v našem življenju; zato nas mora rešiti upanje. Nič, kar je resnično, lepo ali dobro, nima popolnega smisla v katerem koli neposrednem kontekstu zgodovine; zatorej nas mora rešiti vera. Nobeno krepostno dejanje ni tako krepostno s stališča našega prijatelja ali sovražnika kot z našega lastnega stališča. Zato nas mora rešiti ta končna oblika ljubezni, ki je odpuščanje.«

hvala

(Aplavz)