Duhovne Prakse Za Krizne čase

Na tej prelomnici na poti človeštva se znanost in duhovnost združita in lahko uzremo nove možnosti za civilizacijo, ki ohranja življenje. Vendar pa je pot težka. Ena mega katastrofa sledi drugi. Gospodarski, politični in ekološki sistemi uidejo izpod nadzora v tem, kar David Korten primerno imenuje »veliki razplet«.

Ko se nam preproga postopoma izmika izpod nog, zlahka zagrabi panika in še lažje se preprosto zapremo. Ti dve nagonski reakciji – panika in paraliza – sta obcestna jarka, ki omejujeta našo pot do žive prihodnosti. Pasti v eno od njiju je največja od vseh nevarnosti, s katerimi se soočamo, saj omrtviči srce in iztiri um. Če smo kdaj potrebovali duhovne prakse in discipline, da bi ostali budni in povezani, je to zdaj.

Največje darilo, ki ga lahko damo našemu svetu, je naša prisotnost, budna in pozorna. Kaj nam lahko pri tem pomaga? Tukaj je nekaj praks, ki sem jih, iz starodavnih religij in tradicij zemeljske modrosti, izpeljal nekaj korakov, na katere sem se naučil računati.

1. Dihajte

Naš prijatelj dih je vedno z nami. Ko smo pozorni na njegov tok, se um združi s telesom in notranji svet poveže z zunanjim. Čuječnost vdiha in izdiha vas lahko osredotoči in umiri.

»Začuti, kako tvoje dihanje ustvarja več prostora okoli tebe,« piše pesnik Rilke.

"Čista, neprekinjena izmenjava z vsem, kar je, tok in protitok, kjer ritmično postajamo."

Upoštevajte, da se ne odločate vsakič, ali boste izdihnili ali vdihnili; temveč ste vdihnjeni. Vdihnjeni od življenja. In tako so vse druge živali in rastline, v ogromnih ritmih vzajemnosti. Začutite, kako vas ta mreža oživlja in drži.

Občutek pretoka snovi/energije prinaša določeno mero olajšanja in nas odpira tudi za pretok informacij. To znižuje našo običajno obrambo pred motečimi informacijami in začne odblokirati povratne zanke, tako da lahko jasneje zaznamo, kaj smo povzročili.

2. Izhajajte iz hvaležnosti

Medtem ko goreči deževni gozdovi in ​​umirajoči plankton postopoma zmanjšujejo našo oskrbo s kisikom, se zdi vsak vdih dragocenejši. Hvaležnost za to dragoceno darilo nas spodbuja k delovanju, k zaščiti.

S hvaležnostjo potrjujemo svojo rojstno pravico, da smo tukaj na Zemlji, obdarjeni s samorefleksivno zavestjo, močjo izbire. Da smo tukaj v solidarnosti drug z drugim. Da smo živi, ​​​​neločljivi, blagoslovljeni del te žive Zemlje.

Med domorodnimi ljudstvi po vsem svetu, še posebej med ameriškimi staroselci, imamo odlične učitelje hvaležnosti. Na vsakem sestanku sveta konfederacije šestih narodov Haudenosaunee zahvalni nagovor predstavlja »besede, ki so pred vsem drugim«. Te besede, ki jih vsakič znova izgovorijo s spontanimi različicami, ne ponujajo le »hvala«, temveč tudi »pozdrav« vsakemu bitju in elementu naravnega sveta, ki ga častijo. Mislim, da je ta praksa temelj dostojanstva in samospoštovanja, ki je preživelo stoletja razlastitve in ponižanja.

Ko to prakso prilagodimo svojemu življenju, recimo na začetku in koncu vsakega dne, in jo celo prinesemo na sestanke, odkrijemo dve stvari. Prvo je, da hvaležnost ni odvisna od zunanjih okoliščin. Drugo je, da je hvaležnost revolucionarno dejanje. Pomaga nam spoznati, koliko že imamo, in nas osvobodi iz primeža potrošniške družbe.

3. Spoštuj svojo bolečino za svet

Žalujemo. Ob vsem, kar se dogaja naravnemu svetu in družbeni strukturi našega skupnega življenja, se pojavljata tudi strah in jeza. Ti odzivi so naravni in zdravi. Če se jih odrečemo, ohromimo svojo vitalnost in inteligenco.

Zato se jim raje priklonimo. Ko se v vas pojavi bolečina za svet, jo prepoznajte in se ustavite. Ustavi se in zadihajte, kot da bi ji naredili prostor, kot da bi pustili, da ta bolečina teče skozi vaše srce. Zavedajte se, da ste sposobni trpeti s svojim svetom. Trpljenje s svetom je dobesedni pomen sočutja. Je dokaz naše medsebojne povezanosti, pravzaprav našega neizogibnega soobstoja.

»Zavest se ne rodi brez bolečine,« je rekel Carl Gustav Jung. Naša bolečina za svet nas osvobaja iluzije ločenosti. Ima ključno vlogo pri rojstvu kolektivne zavesti, ki je morda edina rešitev za globalno krizo našega časa.

4. Izkoristite moč dobrohotnosti

Metta ali ljubeča prijaznost je budistična meditacija v praksi, ki jo mnogi danes ugotavljajo kot čudovito učinkovito. Dobra je za odganjanje strahu in sovraštva ter za ustvarjanje skrbi in razumevanja.

Ta praksa ne deluje kot nejasen, prozoren občutek, temveč kot niz dokaj natančnih namenov, izraženih od osebe do osebe. Ena tradicionalna burmanska praksa ima na primer štiridelno obliko, kot je ta:

Naj bo (določena oseba) osvobojena fizičnega trpljenja.

Naj bo osvobojen/a duševnega trpljenja.

Naj bo on/ona brez konfliktov.

Naj ima lahkotno počutje.

Pomembno je, da to razširimo tudi nase (»Naj bom osvobojen duševnega trpljenja« itd.). Spodbujamo tudi variacije (»Naj bo svoboden razvijati lepoto svojega uma.«). Ta praksa, ko je v igri, ne more sobivati ​​s strahom.

5. Naselite večja polja časa

Danes se s časom povezujemo na način, ki je zagotovo edinstven v človeški zgodovini. Rastoča ekonomija in nanotehnologije zahtevajo odločitve, sprejete z bliskovito hitrostjo za kratkoročne cilje, kar nas ločuje od naravnih ritmov ter od preteklosti in prihodnosti. Tako zapuščina naših prednikov kot potrebe naših potomcev postajajo za nas vse manj resnične.

Ta odnos do časa ni prirojen. Skozi zgodovino so moški in ženske z veliko osebno ceno delali, da bi prihodnjim generacijam zapustili spomenike umetnosti in učenja, ki jih v svojem življenju ne bi videli dokončanih. In s pomočjo zgodb in obredov so počastili tiste, ki so prišli pred njimi.

Tudi mi lahko razširimo časovni kontekst svojega življenja. Da bi nam pri tem pomagali, kozmologija in evolucijske znanosti zdaj ponujata široke vpoglede v preteklost. Kar zadeva povezavo s prihodnostjo, nam je deset tisoč generacij zdaj na dosegu roke zaradi jedrskih odpadkov. Posledice naših dejanj (naša karma) se odvijajo na geološki časovni lestvici.

Naša moralna domišljija je bistveno orodje, ki nas odpira v globine in širine časa, ki mu pripadamo. Razširite jo tako nazaj kot naprej. Odprite svoje miselno oko za neizmerno potovanje življenja na našem planetu z meditacijo o svoji roki. »Oglejte si« njen evolucijski razvoj, eno življenjsko obliko do druge od njenih začetkov kot plavuti v prvobitnih morjih. V njej glejte tudi nešteto generacij človeških rok, katerih naloge in spretnosti so oblikovale naš svet.

Povabite prihodnje v svojo zavest. Začutite moč svoje želje, da bi našli čist zrak za dihanje, vodo za pitje, drevesa, zgornjo plast zemlje. Poskusite jih prositi za vodstvo pri delu, ki ga je zdaj treba opraviti. In za vajo, za katero upam, da boste uživali tako kot jaz, si predstavljajte osebo stoletje ali dve pozneje (morda sorodno vaši, morda ne), ki lahko vidi nazaj skozi čas in vas vidi v tem trenutku vašega življenja. Nato si napišite pismo te prihodnje osebe.