Zbogom, Jazbec

avtorske pravice Mulberry Books, 1992

Ste že kdaj prebrali knjigo Jazbečeva poslovilna darila? Pripoveduje zgodbo o starem Jazbecu, ki ve, da bo kmalu umrl, in ga skrbi, kako se bodo njegovi prijatelji Krt, Žaba, Lisica in Zajec spopadli z njegovim odhodom, potem ko se bo spustil skozi »Dolgi predor«. Preostanek te čudovito ilustrirane knjige se vrti okoli ganljivih in ustvarjalnih načinov, kako Jazbečevi prijatelji na koncu cenijo njegovo zapuščino in se spopadajo z izgubo.

Je ena mojih najljubših otroških knjig in ima v mojem srcu prav posebno mesto, ker sem jo prvič prebrala na večer pred smrtjo moje mame. Bila je nadarjena psihoterapevtka, ki je skoraj 30 let delala z neozdravljivo bolnimi pacienti in njihovimi žalujočimi otroki ter je za svoj prispevek na področju paliativne oskrbe prejela francosko častno legijo. Toda tistega zadnjega dne svojega življenja je bila ona tista, ki je ležala v komi v isti veliki pariški bolnišnici, kjer je do konca življenja spremljala številne druge. Umirala je za rakom trebušne slinavke.

Tisti večer sva bili s sestro ob mami in zelo dobro vedeli, da bi lahko bil to zadnji. Skoraj vsi, ki so jo dobro poznali, so se v preteklih nekaj tednih že prišli poslovit, a midva sva še vedno čakala na zadnjega obiskovalca. Ena od maminih učenk nama je prej tistega dne pisala in prosila za dovoljenje, da bi še zadnjič obiskala svojo ljubljeno mentorico in se osebno poslovila. Vedela sem, kako pomembno je to zanjo, saj ji je nekaj dni prej napisala ganljivo e-pošto, v kateri nama je povedala, kako velik vpliv je mama imela na njeno življenje, tako profesionalno kot osebno. Zato sva se veselili srečanja z njo. Ko je prispela in naju pozdravila, je tiho sedla ob mamino posteljo in se nato začela z njo pogovarjati, kot da bi bila popolnoma budna in prisotna. Niti sestra niti jaz nisva bili presenečeni nad tem. Mama naju je vedno učila, naj tako ravnava z vsakomer v komi: »Vedno predvidevaj, da te odlično slišijo, in se z njimi neposredno pogovori.«

Torej, mlada ženska po imenu Isabelle je z zelo ljubečim glasom povedala naši mami, da je veliko razmišljala o tem, kaj ji najbolj želi povedati. In se ji je zahvalila za vsa darila, ki jih je prejela od nje skozi leta. Njen seznam je bil zelo ganljiv. Poudarila je celo, kako je naša mama ravnala z bolnišničnim osebjem. V tej veliki bolnišnici, kjer je dolga leta delala kot direktorica psihologije, je vsakega člana osebja poznala po imenu. In vedno jih je znala pozdraviti z osebnim vprašanjem, ki se je nanašalo na nekaj, kar je vedela o njihovem življenju (njihovih otrocih, njihovih upanju, njihovih skrbeh). Kirurge, medicinske sestre, receptorje in čistilno osebje je nagovorila z enako skrbnostjo in spoštovanjem. To je naredilo velik vtis na Isabelle, ki nam je tisto noč povedala, da se po svojih najboljših močeh trudi, da bi se naučila in si zapomnila imena vseh v bolnišnici, kjer zdaj dela.

Ko je izrazila svojo hvaležnost, je Isabelle mami povedala, da je s seboj prinesla Jazbečeva poslovilna darila, saj je mislila, da bi morda želela zgodbo slišati še zadnjič. Preden je nadaljevala, se je obrnila k meni in moji sestri ter pojasnila, da je to zgodba, ki jo je mama pogosto brala žalujočim otrokom v svoji terapevtski praksi. In da je to knjiga, ki jo je navdušeno priporočila tudi mlajšim terapevtom, ki so se pri njej usposabljali. Mama nam je skozi leta prebrala nešteto otroških knjig s tistim toplim in čustvenim glasom, ki je zdaj utihnil. Bila je čarobna pripovedovalka zgodb. Toda ne jaz ne moja sestra nisva nikoli slišali te posebne zgodbe.

Torej, v takšnih okoliščinah sva prejeli nepričakovano darilo, da sva prvič slišali Jazbečevo zgodbo. Čeprav sva bili z mlajšo sestro takrat že odrasli (38 oziroma 40 let), sva bili tudi žalujoči otroci. In ko sva poslušali Isabellin prijazen pripovedovalski glas, se nisva mogli znebiti občutka, kot da je mama nekako našla način, da z nama deli to zadnjo zgodbo, da nama pomaga pri soočanju z njenim odhodom. Bila je globoko ganljiva izkušnja in nepričakovano poslovilno darilo, za kar bom vedno hvaležna. V francoščini ima knjiga naslov »Au Revoir Blaireau« (tj. Zbogom, Jazbec). In to so bile zadnje besede, ki sem jih mami zašepetala na uho, preden sem jo zapustila za noč. Umrla je ob zori naslednji dan, obkrožena z nočnim osebjem, ki ga je tako dobro poznala.

Od takrat sem Jazbečeva poslovilna darila prebral in ponovno prebral že večkrat, tako v francoščini kot angleščini, sam in prijateljem. In rad podarjam izvode knjige. To je eden od načinov, kako rad počastim spomin na svojo mamo in nekatera njena poslovilna darila, vključno z globoko ljubeznijo do otroških knjig, ki sem jo podedoval od nje.

Če poznate otroke, ki se soočajo z veliko izgubo, je ta knjižica resnično dobro zdravilo. Otroke spodbuja, da sprejmejo svojo žalost. Pokaže jim, kako ceniti posebne spomine na pokojne, kako se Žabec spominja, kako ga je Jazbec naučil drsati in si pridobiti samozavest, in kako se Lisica spominja, kako ga je Jazbec naučil pravilno zavezati kravato. Knjiga poudarja tudi pomen pripovedovanja zgodb in žalovanja kot skupnosti.

Spodaj je videoposnetek knjige Badger's Parting Gifts na YouTubu, ki ga je prebrala čudovita Ruby Dee. Če se vas zgodba gane, si priskrbite en izvod, dva ali tri, da jo boste lahko prebrali ali podarili žalujočim prijateljem. Ilustracije so izvrstne.