Zakaj Bi Morali predšolske Otroke učiti Empatije

Jeseni 1979 se je Yalda Modabber pravkar preselila iz Irana nazaj v svoj rojstni kraj v Bostonu. Njen čas je bil slab: le nekaj tednov pozneje je skupina oboroženih Irancev vzela za talce več kot 60 ameriških državljanov na ameriškem veleposlaništvu v Iranu. Zaradi tega so jo sošolci neusmiljeno ustrahovali.

Yalda Modabber iz Golestan Education

»Dve leti je bilo neprekinjeno,« pravi Modabber, ki ima temne kodraste črne lase in topel nasmeh. "To obdobje v mojem življenju je bilo tako težko, da sem ga blokiral. Sploh se ne spomnim imen svojih učiteljev. Cel razred se je obrnil proti meni."

Modabber je zdaj ravnatelj in ustanovitelj Golestan Education , predšolskega in obšolskega programa v perzijskem jeziku v Berkeleyju v Kaliforniji, ki sodeluje z drugimi lokalnimi šolami pri kulturni vzgoji, kamor bo moj sin prihodnje leto hodil v vrtec. S tihim glasom mi pove, da jo je ustrahovanje spodbudilo k vključevanju empatije na vse ravni v Golestanu.

Različne študije kažejo, da več empatije kot otrok pokaže, manjša je verjetnost, da bo sodeloval pri ustrahovanju, na spletu in v resničnem življenju. Za empatične otroke in mladostnike je večja verjetnost, da se bodo vključili v pozitivna družbena vedenja, kot je deljenje ali pomoč drugim. Prav tako je manj verjetno, da bodo antisocialni in kažejo nenadzorovano agresivno vedenje. To je velik razlog, zakaj pedagogi v zadnjih letih empatiji posvečajo več pozornosti in jo globlje vključujejo v šole in učne načrte. In kot ponazarja Golestan, se nekatera od teh prizadevanj osredotočajo na izobraževanje v zgodnjem otroštvu.

Dejansko raziskave kažejo, da prej ko se naučimo sočustvovanja, bolje nam bo na dolgi rok. Ljudje, ki so empatiji izpostavljeni prej v življenju, imajo večje in dolgotrajnejše čustvene koristi kot tisti, ki so ji izpostavljeni pozneje ali pa je sploh ne. Ena nedavna študija kaže, da imajo otroci, ki jih učijo socialnih in čustvenih veščin (v nasprotju s čisto kognitivnimi spretnostmi) v predšolski vzgoji in vrtcu, boljše socialne veščine in manj vedenjskih težav tako v vrtcu kot v prvem razredu, v primerjavi z otroki, ki nimajo izkušenj s tem celostnim okoljem v razredu.

Bi morali empatije učiti že najmlajše učence? lahko Zdi se, da je odgovor na obe vprašanji pritrdilen, vendar ni lahko.

Rojen za empatijo

Naša sposobnost občutka empatije se začne zelo zgodaj v življenju. Da, moj malček vleče našo mačko za rep in se mu zdi smešno, vendar vidim tudi njegovo sposobnost zaznavanja čustev drugih. Če imam slab dan, mene in svojega očeta potegne v skupinski objem s svojimi majhnimi ročicami. In ne gre samo za malčke: dojenčki, stari od osem do 14 mesecev, lahko kažejo predhodnike empatije, znake, kot je izkazovanje skrbi za starša, če je prizadet ali razburjen. Starejši kot smo, bolj lahko sočustvujemo. Nedavna študija Univerze v Münchnu v Nemčiji je pokazala, da otroci med petim in sedmim letom vedno bolj pričakujejo občutke skrbi za druge ljudi.

Poučevanje empatije otrok ne naredi le bolj čustveno in socialno kompetentnejše; prav tako jim lahko pomaga, da bodo v prihodnosti bolj uspešni in delujoči državljani. Nedavna študija Duke and Penn State je 20 let spremljala več kot 750 ljudi in ugotovila, da so tisti, ki so lahko delili in pomagali drugim otrokom v vrtcu, bolj verjetno končali srednjo šolo in imeli zaposlitev za polni delovni čas. Učenci, ki niso bili tako socialno kompetentni, so pogosteje opustili šolo, šli v dom za mladoletnike ali potrebovali državno pomoč. Za empatične ljudi je tudi večja verjetnost, da bodo pomagali tistim, ki jih sploh ne poznajo – da bodo plačali naprej.

Autumn Williams sodeluje z Ashoko, mednarodno mrežo socialnih podjetnikov, ki je v zadnjem času veliko pozornosti namenila izgradnji empatije v izobraževanju. Kot del svojega dela je identificiral več kot 200 mednarodnih šol, ki aktivno negujejo empatijo – vključno z Golestanom, prvo vrtcem v mreži. Williams pravi, da ima empatija ključno vlogo pri ustvarjanju pozitivnih sprememb in reševanju globoko zakoreninjenih sistemskih problemov – dejstvo, ki ga je organizacija prepoznala, ko je podrobneje pogledala socialne podjetnike, katerih delo je podpirala v zadnjih 30 letih.

"Večina je imela izkušnjo, zaradi katere so želeli narediti spremembo, preden so bili stari 20 let," pravi Williams. "Prepoznali smo empatijo kot sestavni del njihovega ustvarjanja sprememb. Zato mora biti empatija tako bistvena kot matematika in pismenost. Potrebujemo svet, poln posameznikov, ki imajo sposobnost, da gojijo spremembe, kjer je to potrebno, in priznavajo, da imajo sposobnost, da to storijo."

Tina Malti, profesorica psihologije na Univerzi v Torontu in avtorica poročila iz leta 2016, ki obravnava šolske intervencije za spodbujanje empatije pri otrocih , pravi, da ni nikoli prepozno, da se naučite sočustvovanja. Čeprav se naše razmišljanje dramatično razvije v zgodnjih fazah življenja – pomaga oblikovati to, kar smo odrasli – smo vedno prilagodljivi.

»Ne gre le za otroke,« pravi Malti. "To je življenjsko vprašanje. Mislim, da celostni pogled poudarja bolj uravnoteženo življenje. Če se osredotočate samo na akademske rezultate ali delovne rezultate, boste zamudili celotno bitje osebe. Treba ga je uravnotežiti na zdrav in smiseln način. In beseda 'smiselno' vedno vključuje celotno bitje."

Malti pravi, da je naš izobraževalni sistem na prelomnici: vedno več strokovnjakov razume in se strinja, da je naše socialno in čustveno zdravje pomembno za naše akademsko učenje, naše psihološko dobro počutje in naš splošni uspeh v življenju.

»Če jih v učilnici ločite, ne boste dosegli psihološkega ali mentalnega delovanja,« pravi Malti. "To gre z roko v roki: oseba ne more akademsko uspevati, če je depresivna, in če želi biti boljši učenec, je treba obravnavati te depresivne težave. Menim, da je vsak drug pristop, kot je osredotočanje na določene skupine otrok ali dajanje prednosti akademikom ali zdravstvenim rezultatom, bolj verjetno izključujoč."

Yalda Modabber pri Golestan Education poskuša pri svojih učencih spodbuditi empatijo tako, da v službo pripelje svojo psičko Nika. Hranijo jo, negujejo in ji dajo vodo.

Raziskave kažejo, da so ljudje, ki so navezani na hišnega ljubljenčka, bolj sočutni. Ena nedavna študija American Humane Association kaže, da prisotnost živali v razredu, tudi majhne ribe, pri učencih dvigne čustva sočutja in empatije drug do drugega. Poročilo tudi navaja, da je empatija povezana z izboljšanimi socialnimi interakcijami, sodelovanjem v razredu in manj vedenjskih težav v razredu.

Malti pravi, da ni pravega načina za poučevanje empatije, obstaja pa nekaj napačnih načinov.

Vzemi Nika. "Ne gre za to, da pripelješ psa," pravi Malti. "Gre za učenje učenca, kako skrbeti za drugega. Lahko imaš dobrega učitelja ali groznega učitelja. Če učenec le opazuje učitelja, ki skrbi za žival, in ne sodeluje, se tudi ona ne uči. Toda raziskave kažejo, da je otrok sam skrbel za žival ali celo za dojenčka, je drugače. Pomembno je, kako se naučiš skrbeti za nekaj."

Malti pravi, da je drug način za ustvarjanje empatije v razredu osredotočanje na posameznika. Pravi, da učitelji ne bi smeli imeti togega 'kurikuluma za empatijo' za vsako stopnjo razreda, saj učenci v takem okolju ne bodo uspevali.

»Vsaka učilnica je mikrokozmos,« pravi Malti. "In vsak otrok v tej učilnici ima različne zmožnosti duševnih potreb. Če ne pogledate na različne potrebe, zamudite priložnost za spodbujanje empatije na najboljši možni način."

Poleg tega, da pripelje svojega psa v šolo, Modabber iz Golestan Education učencem omogoči vrtnarjenje kot del njihove dnevne rutine. Vsak ponedeljek nabirajo rože in jih postavljajo v vaze po učilnicah.

»Negujejo semena za rast,« pravi Modabber. "Dajejo mu vodo in sončno svetlobo, skrbijo zanj vsak dan. Nato ga posadijo. Ne samo poberejo jih. Te rastline resnično cenijo. Vidijo jih. Prisotni so. Zavedajo se teh rastlin in kako rastejo.

Pridelujejo tudi hrano. Vsak dan pred kosilom zapojejo pesem in se zahvalijo zemlji za hrano, ki jo bodo pojedli. In po kosilu zapojejo pesem v zahvalo kuharju. Modabber pravi, da gresta empatija in hvaležnost z roko v roki. Raziskave jo podpirajo: več hvaležnosti je povezano z večjo empatijo in manj agresije.

Pri empatiji gre tudi za povezovanje z drugimi kulturami. Modabber pravi, da nanjo še vedno vplivata tisti dve leti intenzivnega ustrahovanja, ki ju je bila deležna kot iranska priseljenka v ZDA med iransko krizo s talci. Noče, da se njeni učenci obnašajo tako. Tako se vsak petek otroci učijo o drugi državi ali kulturi, da se lahko bolje povežejo z ljudmi v kontekstu.

»Golestan močno poudarja, da smo majhen del tega zelo raznolikega sveta in da smo tukaj, da to spoštujemo,« pravi Modabber. "To je del vsega, kar počnemo. Je naš temelj. Je naše merilo."