Pushing Through: Pesem Za žalostna Srca

Mislila sem, da bi pepel mojega moža Vica raztrosili po zemlji pod rdečim hrastom, a sta imela sinova boljšo idejo. Želeli so, da bi bil očetov pepel ugnezden v koreninah in označen s kamnom.

Ta ogromen hrast je bil Vicino in moje drevo, tisto, ki sva ga objemala za moč, ko sva se počutila zlomljena ali prestrašena, h kateremu sva se nagnila z obeh strani in pritisnila srce in lica na grobo lubje. Z rokama sva objela drevo in se prijela za tople dlani. Ko je bil Vic bolan, me je prosil, naj položim njegov pepel tja.

Naš sin Anthony je dan po Vicovi smrti kotalil balvane iz struge potoka. Naslednji dan se mu je pridružil brat David. Vlečenje, kotaljenje in potiskanje je tolažilo te mlade moške, ki so se opešali zaradi očetove smrti.

Dva meseca pozneje sta brata z očetovim traktorjem prenesla kamenje z bregov potoka na hrbet rdečega hrasta. Zgradili so trikotno podlago s tremi debelimi ploščami iz domačega skrilavca. Na podlagi so uravnotežili tri granitne balvane, ki so jih v zadnji ledeni dobi potisnili v Finger Lakes iz Kanade. Pomagal sem uravnotežiti štiri manjše granitne kamne na balvanih, najmanjši je bil na vrhu. Velikokrat smo razstavili in premestili, preden smo imeli stabilno zgradbo, visoko tri metre, na gozdnem griču, kjer je stražar stal Vicov najljubši rdeči hrast.

David je položil gladiole z mojega vrta na ploščo ob dnu. Vedel sem, da bo to kraj, ki ga bom pogosto obiskoval, prenašal svojo žalost in daroval hvaležnost.

S tresočim glasom sem prebral pesem, ki jo je prijatelj delil kmalu po Vicovi smrti:

Pritiskati skozi
~ Rainer Maria Rilke

Možno je, da se prebijam skozi trdno skalo
v kremenčevih plasteh, kakor leži ruda, sama;
Tako daleč sem, da ne vidim poti skozi,
in brez prostora: vse je blizu mojega obraza,
in vse blizu mojega obraza je kamen.

  V žalosti še nimam veliko znanja
zato me ta velika tema naredi majhnega.

Ti bodi gospodar: bodi hud, vlomi:
takrat se mi bo zgodila tvoja velika preobrazba,
in moj krik velike žalosti se ti bo zgodil.[1]

V teh zadnjih treh vrsticah je Rilke sebe in svojo obupno žalost ponudil Višjemu: »Ti bodi gospodar: bodi oster, vlomi.« Zadnji dve vrstici sta mi rekli: "Božansko bitje, preobrazi me in dovoli mojemu velikemu žalostnemu joku, da preobrazi nekaj večjega od mene."

Rilkejeve besede niso pustile nobenega dvoma. Poznal je to ujeto mesto žalosti. Pretipal je svojo pot v temi, se dotaknil trdih sten in ugotovil, da bolečini ni pobega. Izkusil je blokirano pot in čutil paralizirajočo debelino žalosti.

Morda mislite, da bi me pesem, ki opisuje v žalost ujeto temo, potrla. Lahko si predstavljate, da bi hrepenel po pesmih o večnem življenju in trajnih vezeh. Namesto tega so me Rilkejeve podobe nemoči in človeške majhnosti navdajale s hvaležnostjo. Nekdo je bil tam, kjer sem bil jaz, in preživel. Nekdo je v naši človeški stiski našel lepoto.

Rilkejeva pesem nam pomaga prenesti hudo temo, ki se spusti po vsaki večji izgubi ali zlomu srca. Daje nam besede, da ponudimo svojo žalost nečemu, kar je večje od nas samih. Pomaga nam, da se predamo in preobrazimo.

[1] Rainer Maria Rilke, »Prerivanje« v izbranih pesmih Rainerja Marie Rilkeja , prev. in ur. Robert Bly (New York: Harper and Row, 1981) 55.