Tiha Duhovnost

Morda zato, ker lahko razvnemam nevihto, obožujem tišino, celo hrepenim po njej. V njej se počutim varno. Vem, da ne bom izdavil česa neumnega ali škodljivega, česa, za kar mi bo žal. Verjetno je zato, če duhovne učitelje vprašate za nasvet o tem, kako vaditi moder govor, verjetno odgovorijo z eno besedo: tišina. Tako kot dež, ki je potreben za cvetenje rož, je tišina bistvena za jasno govorjenje.

Hindujski pregovor, ki ga najdemo tudi v drugih kulturah, odraža ta odnos: Če je to, kar imaš povedati, resnično, prijazno in koristno, potem to povej; če ne, je najboljša tišina.

Moj prvi nauk o vrednosti tišine in bolečih posledicah neprijaznih besed se je zgodil, ko sem hodil v osnovno šolo. Ne spomnim se, kaj je moja mama nekega jutra storila ali ni storila, ampak karkoli že je bilo, me je dovolj razburilo, da sem vanjo izbruhnil ogromno jeze: »Sovražim te. Želim si, da bi bila mrtva.« Kot odrasel sem se naučil, da ni nenavadno, da otroci izražajo tako gnusne misli, toda takrat sem močno trpel, ker jih nisem zadrževal. Oče me je tako pretepel in tako močno sem jokal, da tisti dan nisem mogel iti k pouku.

Modreci poudarjajo vrednost tišine iz bolj konstruktivnih razlogov. Pravijo, da nam pomaga preudarno uporabljati osebne vire. Pogovor porablja energijo in jemlje čas. Trudim se, da ostanem v tesnem stiku s prijatelji, vem pa tudi, da lahko ure v dolgih pogovorih po telefonu kar zbežijo. In čeprav rad hodim na pohod s prijateljem in se pogovarjamo o najinem življenju, opazim razliko, ko se tiho sprehajam s svojim psom. Po vadbi se počutim osveženega in moja energija je usmerjena v delo, ki ga moram opraviti.

Tišina mi pomaga izraziti tisto, kar je pomembno, namesto kakršnih koli starih misli, ki mi švigajo po glavi. Včasih, sredi nesoglasja z možem ali da bi se mu izognila, si vzamem odmor. Če se ne ustavim dovolj dolgo za sprehod ali sedečo meditacijo, da bi razmislila o tem, kaj se v resnici dogaja, bom verjetno še naprej šla naprej z bolečim govorjenjem. V tišini imam priložnost, da se ohladim, ocenim situacijo, preučim lastne motivacije in razmislim, katere besede bodo pomagale zaceliti razdor med nama.

Ljudje, ki želijo slišati jezik duše in Božje besede, vedo, da si ne morejo napolniti ušes z glasnimi zvoki sveta, vključno z našim notranjim klepetom. Poslušati morajo ta tihi, nežen glas. Kvekerji ali Društvo prijateljev vodijo svoja bogoslužja v tišini. V enem od poročil o njihovih srečanjih Robert Barclay, eden prvih zagovornikov kvekerstva, poroča o tem, kako močnejši je to od katerega koli argumenta, ki človeka odvrača od zmotnih poti. Opazil je, da ko nekdo vstopi na sestanek z namenom, da bi storil kaj hudega, njegovo "temo" premaga "skrivna moč in vrlina" tišine. Posledično so kvekerji začeli tišino obravnavati kot ključni znak duhovnega življenja in edino metodo za komunikacijo z Bogom.

Hebrejska Biblija nam pove, da je molk lahko tudi sredstvo za razlikovanje med pristnimi vidci in šarlatani. Preroki si med seboj delijo »slamo« od »pšenice« po merilu molka. Lažni preroki so zgovorni, medtem ko pravi prerokovanje smatrajo za božji dar, ki ga ne smejo uporabljati brez razlikovanja. Ko so ljudje po Gedalijinem umoru iskali nasvet pri Jeremiju, se prerok ni takoj odzval. Namesto tega je deset dni molčal, preden je posredoval Božje sporočilo.

Tišina se mi zdi zdravilna, ne le na duhovni ravni, ampak tudi fizično in psihično. Nekateri ljudje radi hodijo v zdravilišča, da se sprostijo in razvajajo z vsemi vrstami vodnih in masažnih tretmajev. Jaz rada hodim na umike in se razvajam s tišino. Brez glasovne pošte, brez e-pošte, brez pogovorov, brez radia, brez videa. Tišina me osveži kot hladen tuš na soparen poletni dan. V njeni počitku zberem in združim raztresene delčke sebe. Kot tonik tišina odžene izčrpanost, ki se je nabrala zaradi nenehnega hrupa sodobnega urbanega življenja, in mi povrne energijo.

Kar pa je zame krepčilo, ni nujno dobro zdravilo za nekoga drugega. Učitelji priznavajo, da tišina morda ni najboljša duhovna praksa za posameznike, ki so nagnjeni k melanholiji ali depresiji. Morda se morajo odpreti in izraziti. Pomembno je tudi, da ne molčimo ob soočenju z krivico. V knjigi »Etika za novo tisočletje« dalajlama pravi, da če molčimo iz občutka egocentričnosti, je to problem. Imamo univerzalno odgovornost, da se izvlečemo iz takšne tišine in služimo drugim. Najprej pa opozorilo: v maternici tišine lahko rastejo ideje za najboljši način delovanja in zagotovimo, da takšno delovanje temelji na sočutju in modrosti. Če želimo spregovoriti, je naša naloga najprej, da se uskladimo s tem, kar svet potrebuje, ne s tem, kar si želi naš ego, sicer tvegamo, da bomo z nezavednim govorjenjem povzročili še več škode.

Eden od načinov, kako začeti uživati ​​v okusnem sadu tišine, je, da jo na kratko vadimo. Preden vzamemo v roke pribor, da bi pojedli obrok, ali dvignemo skodelico, da bi spili kavo ali čaj, se lahko za minuto umirimo. Lahko ostanemo tiho tik preden opravimo telefonski klic. In namesto da bi takoj nadaljevali o tem, kaj se dogaja v našem življenju, lahko damo prostor drugi osebi in potrpežljivo poslušamo, kaj ima povedati. Sčasoma, ko se učimo umiriti svoja usta, opazimo, da se učimo tudi umirjati svoje neukrotljive misli in strasti. Naučimo se, kot je nekoč rekel judovski modrec, da je »ograja modrosti tišina«.