Ta kraj, Ki Mu pripadaš

Težko je imeti upanje. Težje je, ko se staraš,
saj upanje ne sme biti odvisno od dobrega počutja
in tu so sanje o osamljenosti ob popolni polnoči.
Prav tako ste prenehali verjeti v sedanjo realnost
prihodnosti, ki nas bo zagotovo presenetila,
in upanje je težje, če ne more priti z napovedjo
nič bolj kot z željo. Ampak nehaj oklevati.
Mladi prosijo stare, naj upajo. Kaj jim boste rekli?
Povej jim vsaj to, kar si govoriš.

Ker si življenja nismo prilagodili
naši kraji, gozdovi so uničeni, polja erodirana,
Potoki so onesnaženi, gore so se podrle. Upanje
potem pa pripadati svojemu mestu po lastnem znanju
tega, kar noben drug kraj ni, in po
Za to ti je mar, kot ti je mar za noben drug kraj, to
kraj, ki mu pripadaš, čeprav ni tvoj,
kajti tako je bilo od začetka in tako bo do konca.

Pripadaj svojemu mestu s poznavanjem drugih, ki so
tvoji sosedje v njem: starec, bolan in reven,
ki prihaja kakor čaplja lovit ribe v potoku,
in ribe v potoku in čaplja, ki je človeško podobna
lovi ribe v potoku in ptice, ki pojejo
v drevesih v tišini ribiča
in čaplja in drevesa, ki varujejo zemljo
na njih stojimo, saj jih moramo tudi mi obdržati ali umreti.

Tega znanja ti ne more vzeti moč
ali z bogastvom. Zaprl ti bo ušesa pred mogočnimi
ko te vprašajo po tvoji veri in bogatim
ko te bodo prosili za tvojo zemljo in tvoje delo.
Odgovori z znanjem o drugih, ki so tukaj
in kako biti tukaj z njimi. S tem znanjem
dajte smisel, ki ga potrebujete. Pri tem stojte
v dostojanstvu zdrave pameti, karkoli že sledi.

Govori s svojimi bližnjimi kot s tistim, ki je tvoje mesto
te je naučil govoriti, kakor je govoril s teboj.
Govorite njegovo narečje, kot so ga govorili vaši stari rojaki
preden so slišali radio. Govorite
javno tisto, česar se ne da javno poučevati ali se naučiti.

Poslušajte tiho in zasebno glasove, ki se dvigajo
s strani knjig in iz lastnega srca.
Bodi tiho in poslušaj glasove, ki pripadajo
do bregov potokov, dreves in odprtih polj.
Temu kraju pripadajo pesmi in izreki,
s katerim govori samo zase in za nikogar drugega.

Torej si našel svoje upanje na tleh pod nogami.
Tvoje upanje v nebesa, naj počiva na tleh
pod nogami. Naj bo osvetljeno s svetlobo, ki pada
prosto na njem po temi noči
in tema naše nevednosti in norosti.
Naj ga osvetli tudi luč, ki je v tebi,
ki je luč domišljije. Z njo vidiš
podobnost ljudi na drugih krajih z vami
na vašem mestu. To vedno osvetli potrebo po oskrbi
do drugih ljudi, drugih bitij, na drugih krajih
kot bi jih prosil za skrb za tvoj kraj in zate.

Končno ni boljšega kraja kot svet. Svet
ni nič boljši od svojih krajev. Končno njegovi kraji
niso nič boljši od svojih ljudi, medtem ko njihovi ljudje
nadaljujejo v njih. Ko ljudje naredijo
ko se luč v njih zatemni, se svet zatemni.

iz knjige Ta dan: nove in zbrane sobotne pesmi (Counterpoint, 2013).  

***

Sledi videoposnetek iz leta 2009, v katerem Bill McKibben predstavlja Wendella Berryja na Univerzi George Washington. V videoposnetku Berry bere zgoraj omenjeno pesem.