Zadnje Mamine Besede Zame

To sem napisal nekaj dni po smrti moje mame na današnji dan, 2. oktobra 1989. To sem nosil s seboj, odkar nisem vedel, ali je to, kar sem napisal, namenjeno samo meni.

Ko me spet preplavijo spomini na tisto noč, čutim, da me je teža, ki jo nosim tako dolgo, oslabela. Prav tako ne vem, kdaj bi se ji lahko pridružil (in mojemu očetu), in ta resnična zgodba bo šla z menoj. Predvidevam, da vam lahko, če to delim z vami, povem, kako dobra ženska je bila in kako je bila v srcu in v mislih le druga oseba.

Morda si mamine zadnje besede zaslužijo širšo publiko…predvsem sinov, saj nimamo pojma, kaj se dogaja v materinem srcu, čeprav mislimo, da razumemo njena čustva do nas; pravzaprav nikoli ne moremo.

–Sohaib Alvi, sin prepozno.

Kaj je rekla?

Sonce je zahajalo, ko sem vstopil v kabino intenzivne nege, kjer je ležala na hrbtu in gledala mojo starejšo sestro in brata, ki sta bila z njo popoldne. Takoj ko sem vstopil, je obrnila glavo in ko sem se sklonil, da bi jo poljubil, me je pogledala v oči in nekaj rekla. To je bil eden tistih trenutkov, ko ujameš besede, a jih ne moreš takoj razbrati. Kot tista nanosekunda, ko te je krogla zadela, bolečina pa se še ni začela.

Zadnjih nekaj dni ni mogla več slišno govoriti in se je samo trudila, zasoplost pa ji je potegnila besede. Vsakih nekaj sekund bi pogoltnila zrak, a bi kljub temu želela govoriti z nami. Njena usta bi se odprla in iz njih bi izstopil pol šepeta ali pa sploh nič. Nikoli več ne bi slišal njenega glasu za nekaj dni, ki so ji ostali z nami.

Utišal sem jo, da bi ji prihranil trud, da bi govorila. Zgodi se, ko se ti preveč mudi, da bi nekoga umiril v bolečini. Vedel pa sem, da so se besede podzavestno ustavile v mojih mislih. Kot glasba, ki ste jo mimogrede slišali, ne da bi jo opazili, pa vendar veste, da bi jo lahko zabrundali, če bi se nenehno poglabljali v trenutek, preden bi izginil za vedno.

Vedel sem, da umira in je zelo blizu, da nas zapusti. Po dolgem in težkem devetletnem boju z rakavo peptično razjedo in vrsto drugih zapletov je moja mama postala preveč krhka, da bi nadaljevala svoj boj. Krhka in šibka je kljub temu ohranila svoj nasmeh in še vedno je bila vidna njena vztrajnost, s katero nas je pripeljala proti mnogim težavam.

Vedel pa sem, da jo je bilo strah; ni hotela umreti in ne samo zato, ker nas je vse imela tako rada. Bila je nekdo, ki je užival v življenju in pogovorih z ljudmi. Dovolj se je borila z rakavim tumorjem, da nas je vse videla poročene, med svojo boleznijo pa je držala in objemala vse svoje vnuke, razen mojih naslednjih dveh sinov, ki se bosta rodila pozneje.

Kaj je rekla? Je želela, da bolečina preneha?

Ker sem bila najmlajša, sem z njo preživela najmanj časa, moj brat in sestra pa sta imela srečo, da sta odraščala z njo, ko je bila močnejša. Po osamosvojitvi se je borila z modrimi težavami, ko se je ustalila v majhnem dvosobnem stanovanju z dvoriščem v Sadderju v spreminjajočem se mestu Karači, skupaj z mojim stricem in njegovo družino ter mladimi sorodniki v tranzitu, da bi se postavili na noge, preden so odšli v svet.

Hči višjega birokrata v britanskem Raju se je šolala v Lucknowu, Delhiju in Simli (poletni prestolnici, kamor se je njen oče preselil z vlado). Že od otroštva je imela rada umetnost, oboževala je klasični ples in igrala sitar.

Toda ko se je moj oče trudil najti delo, ne da bi pri tem ogrozil svojo integriteto, saj je bil pred delitvijo novinar, dobro izobražen in trdno na vrednotah, je moja mama poskrbela, da je bila tam v vseh pogledih svojima otrokoma, poučevala in šolala jih je v najboljših misijonarskih šolah.

V njen svet sem prišla pozno in niti enkrat je nisem slišala pritoževati kljub skoraj prinčevski vzgoji. Zaljubila se je v mojega očeta, ki je bil drzna osebnost in ga je ljubil do svojega konca ter mu stal ob strani vse do konca, tudi ko se je okoli njega sesul njegov svet.

Moj prvi spomin nanjo je bila vedno nasmejana in vesela ženska, ki je v vsem in v vsakem našla nekaj dobrega. Do takrat nama je oče zagotovil ločeno stanovanje na pol poti med Tariq Road in slavnim Cheel Wali Kothi . Začel je delati pri Morning News in Radiu Pakistan, a tisto, kar je vedel, ni tisto, kar so ljudje na oblasti in mediji takrat želeli slišati. V prizadevanju, da bi razkril resnico, bi veliko njegovega dela odložili, moja mama pa bi preživela njegovo bolečino.

Spomini so se mi utrnili, ko sem jo opazoval, kako je poskušala zajeti sapo, ki je pogosto prišla s premorom in z naporom potegnila navzgor. Govorila je toliko z očmi kot z ustnicami, toda ko je zadihala, so bila njena usta le redko zaprta za šepet. V tistem trenutku so njene oči oživele in vsi so prišli ven, da bi me vprašali, kaj hoče.

Kaj je rekla? Kozarec vode? Še ena protibolečinska injekcija?

Ne morem se spomniti, da bi me kdaj kaj vprašala, razen naj prinesem nekaj iz tržnice spodaj. Vse nakupe je opravila sama, svoje otroke pa je prepustila dopoldanskemu in popoldanskemu izobraževanju. Ob nedeljah zjutraj je bil v hiši zbor, saj sem se pozno zbujal. Med družino je bila tako priljubljena, da se je vedno našel kdo, ki bi se z njo nasmejal in pil čaj, saj so prišli na tisto stran po nakupih.

Pomagala je mojim bratrancem, kakor koli je lahko, zlasti poučevanju, in eden od njih je vedno rekel, da se njej zahvaljuje za dokončanje srednje šole. Bila je zaupnica vseh žena v majhni stavbi, ki so jo vsi imenovali Baji . Poslušala je njihove intimne strahove in žalost ter ji v smehu pripovedovala o vsem smešnem, kar se bo zgodilo v njihovem gospodinjstvu in zasebnem življenju. Zdelo se je, da sta svojo srečo črpala samo iz njene družbe, saj ni niti enkrat komentirala njunega osebnega življenja ali ga posredovala naprej. Morda so ji prav zato tako zaupali. Nikoli ne bi izdala nikogaršnje skrivnosti.

Kaj je rekla? Ali mi je hotela povedati nekaj, kar je bilo treba storiti namesto nje?

Stemnilo se je, ko sem ostal sam z njo. Gledal sem, kako se mehka mesečina preliva skozi temno zastekljeno okno in tiho počiva na njenih zaprtih vekah. Spominjal sem se njene ljubezni do mene na vse načine. Ko me je sprehajala iz šole kot malčka, z mano je brala, prekinila spanec in mi skuhala topel obrok ob nenavadnih popoldanskih urah in ko sem imel povišano telesno temperaturo, je ostala beda večino noči.

Naslonil sem se na stol in pomislil, kako malo sem ji povrnil, razen tega, da sem bil fizično z njo, da sem jo nekam odpeljal ali jedel obrok z njo, ko se nisem učil ali gostoval s prijatelji. Gledal sem njen obraz, kako nelagodno počiva na blazini, že najmanjši trz v obrvi je pokazal, da ji ni udobno notri.

Potem sem živel trenutek, ki me bo spremljal do večnosti. V tej tišini noči so njene besede kar naenkrat jasno prišle do izraza, kot da bi se najtemnejša ura noči v hipu spremenila v opoldansko sonce. Samo sedel sem tam in opazoval njen obraz. Moje prsi so se napolnile in nato otrpnile. Bila sem preveč osupla, da bi potočila solzo, kaj šele jokala.

Še danes vidim, da se tako trudi povedati, kaj je naredila. Do danes besede, ki jih je želela izreči, a niso prišle ven, živijo z menoj večno. Še danes lahko berem njena usta in oči. Še danes vidim skrb v njenih izsušenih očeh.

Zdaj vidim, da sem po dolgih dneh dela z malo spanja v zadnjih nekaj dneh verjetno izgledal razmršen, utrujen in izčrpan. Od mene ni hotela ničesar.

To, kar je vprašala, je bilo, je in bo ostalo v središču ljubezni vsake matere do otroka, ne glede na to, kako odrasli smo ...

V sebi jokam zaradi tega, kar je vprašala tisti večer. Solze ne bodo nikoli pritekle, ker so preveč osupli. Morda je nekatere občutke najbolje pustiti zamrznjene v času, da ohranijo svojo obliko do večnosti.

Vidite, v vsej svoji neznosni bolečini, vse do zadnjih nekaj izdihov in moči, me je videla, ko sem vstopil, in z vso skrbjo, ki jo je pokazala vsakič, ko sem utrujen vstopil v hišo, znova vprašala:

"Sin, si kaj jedel?"