Klic K Revolucionarni Ljubezni

Ob zaključku naelektrene osrednje besede Valarie Kaur 4. januarja govoru na kolegijski konferenci v Montreatu, je bila vrsta tandemov na obeh straneh Andersonovega avditorija globoka vsaj deset, študenti pa so bili skoraj v ognju, da bi odgovarjala na njihova vprašanja.

Pravzaprav je bil »ogenj« operativna beseda za Kaurja, ameriškega medverskega voditelja, odvetnika, filmskega ustvarjalca, sikhskega aktivista in ustanovitelja The Revolutionary Love Project s sedežem na Univerzi Južne Kalifornije. Tako je spodbudila konferenco s tem, da je svojim poslušalcem naložila, »naj imajo pogum, da se sprehodijo skozi te plamene sovraštva, fanatizma in besa, pa tudi ljubezni,« da so se udeleženci želeli zadrževati dlje, kot je Kauru dodelil čas, samo da bi ostali v njeni prisotnosti.

Konferenca leta 2017 z naslovom »Onkraj Babela«, ki temelji na Genezi 11:1-9 – na kateri se je od 2. do 5. januarja zbralo več kot 1000 študentov in njihovih svetovalcev – je bila zasnovana tako, da bi udeležencem pomagala videti v starodavnem svetopisemskem besedilu, »kako je Bog dal starodavnemu ljudstvu sveto spodbudo k raznolikosti«, hkrati pa jih izzvala, da razmislijo, kako jih Bog spodbuja na podoben način. Božje ljudstvo danes.

Med vprašanji in odgovori, ki so sledili Kaurjevi predstavitvi – ko je ugotovila, da je naslednji večerni dogodek že po načrtu – je prosila zbrane, tako milostno kot osebno, za dovoljenje, da sliši vsako od preostalih neodgovorjenih vprašanj, izve imena tistih, ki so že na vrsti, in nato odgovori na vsa v enem samem odgovoru. Kot po čarovniji.

Magija – ista beseda, ki jo je prej uporabila za opis svojega idiličnega otroštva, ko je odraščala na kalifornijskih kmetijskih zemljiščih, je njen urok naenkrat prekinil, ko so njeni sošolci v osnovni šoli odkrili, da ni kristjanka, in so jo v joku poslali domov. »Moj dedek me je posedel,« je rekel Kaur, »in mi povedal zgodbo o tem, kdo sem.«

Ko je opisala, kaj se je od svojega dedka naučila o začetkih sikhizma pred petimi stoletji v Indiji, je Kaur svojim navdušenim poslušalcem dala koristen vpogled v zgodovino njene verske tradicije. Povedala je o Guruju Nanaku, ustanovitelju sikhizma, ki je po izhodu iz časa meditacije "začel peti pesem enosti - Bog je eden, človeštvo je eno," v času, ko so "Hindujci in Sikhi bili drug drugemu v grlu."

»Ko utišaš glas v sebi, ki te ločuje od drugih, izgubiš samega sebe ... zaljubiš se,« je nadaljevala in povezala Nanakovo odkrivajočo pot z lastnim prebujenjem. "Ko si zaljubljen, ne vidiš tujcev, ne sovražnikov. Poklicani smo, da pogledamo obraze tistih, ki niso podobni nam, in rečemo: 'Sestra, brat, vidim te. Odločil sem se, da te ljubim.' Toda pot ljubezni ni lahka. Kajti če te vidim in se odločim, da te bom ljubil, to pomeni, da se moram boriti tudi zate - iskalci resnice - so začeli nositi svoje dolge lase, da bi predstavljali svojo predanost ljubezni in pravičnosti.

Kaur je to vrsto ljubezni označil kot "'revolucionarno ljubezen' – takšno, kot mi jo je pokazala mama, naučila me je moja vera – hoditi v ogenj s srcem bojevnika in očmi svetnika ter hoditi proti njim odločen, da rodi nove možnosti."

Povedala je, da se je njen lastni "sprehod v ogenj" začel po 11. septembru, ko je bil Kaur 20-letni študent in "so požari najprej močno goreli pred mojimi očmi."

"V mislih sem spet opazoval padanje stolpov, ko se je nenadoma na zaslonu pojavila podoba moškega v turbanu," se je spominjal Kaur. "Nenadoma je bil novi sovražnik našega naroda podoben mojemu dedku. Čez nekaj trenutkov so prišle novice o nasilju, mi, ki smo bili Sikhi, ne muslimani, smo bili preganjani. Bal sem se, bil sem pretresen - Amerike, za katero sem mislil, da jo poznam, ni bilo več. Pobegnil sem. Vrnil sem se v svojo spalnico za več dni. Zatekel sem se k knjigam, ne akademskim knjigam, ampak knjigam o Harryju Potterju; zgodba o mladih, ki so vihteli nekakšna čarovnija, ko odrasli v njihovem življenju nočejo ali zmorejo.«

Čeprav Kaur ni imela ne palice ne meča kot Harry Potter, je imela fotoaparat.

»Pomislila sem na vse zgodbe, ki mi jih je prenesel moj dedek in ki bi ostale nevidne, če jih nekdo ne bi posnel in pripovedoval zgodbe,« je rekla. "Zgrabil sem svojo kamero, se usedel v avto z blagoslovom staršev in se začel voziti v avtu proti požarom. Šel sem od mesta do mesta, od doma do doma in zajemal zgodbe svoje skupnosti, zgodbe, ki niso bile v večernih novicah. Prva oseba, ki je bila ubita v zločinu iz sovraštva po 11. septembru, je bil moški, ki sem ga imenoval stric. Bil sem tam s svojo kamero, star 20 let, in to poskušal ujeti."

Črpajoč moč iz lekcije, ki se je je naučila od Harryja Potterja – ki je močno odmevala med njenim študentskim občinstvom – je svoje poslušalce spomnila, da Harry ni najmočnejši ali najpametnejši, ampak je bil pogumen in tega ni storil sam. Bil je zaščiten, tako kot je rekla, da je ona "zaščitena z ljubeznijo" s starodavnimi sikhskimi spisi, njeni poslušalci pa s krščanskimi spisi.

"Glasu, ki mi je rekel, naj se vrnem tja, kamor spadam, bi to morda storila, če ne bi bila zaščitena," je rekla. "Tukaj stojim zaradi ljubezni, ki je bila vlita vame. Morda je v tebi tisti glas strahu, toda dejstvo, da si nocoj tukaj, pomeni, da si bil ljubljen. Stojiš na temeljih ljubezni – ta ljubezen te lahko zaščiti v ognju. Ta ljubezen ti lahko šepeta: 'Pogumen si.'"

Kaur, ki je svojo predstavitev začela z zgodbo o rojstvu svojega sina – med katerim je njena mati svoji porodni hčerki zašepetala iste besede: »Pogumen si« – je ponovno priklicala svojega sina.

"Pot revolucionarne ljubezni ni varna, ni lahka," je dejala. "Ves ta čas, ko sem se boril, sem mislil, da pomagam narediti narod varnejši kraj za naslednjo generacijo, nato pa se je rodil moj sin. V tistem trenutku, ko sem ga držal v naročju, sem se počutil, kot da sem ga izneveril. V trenutku, ko sem ga držal, so ljudje korakali, vzklikali, 'Ne morem dihati', protestirali proti smrti temnopoltih življenj. Nato sem ga, objokujoč življenja treh muslimanov [žrtev nasilja], zvil v snop v naročju in nisem mogel dihati.”

V tem "dobi ogromnega besa" je Kaur dejal, da je "ljubezen edina stvar, ki sem jo kdaj videl, da ustvarja trajno spremembo."

Ko je nadaljevala s kazanjem proti transparentom z imeni žrtev nasilja – ki so bili prvotno ustvarjeni za konferenco Disgrace v Montreatu leta 2016: »Iskanje Božje milosti sredi sramote rasizma« – je Kaur pojasnila, da so »to imena mojih tet in stricev.«

"Spominjam se, da bi bilo več skrinjic ... če ne bi bilo belega kristjana po imenu Brian Murphy, ki je prejel 15 nabojev, da bi zaščitil moje ljudi," je dejala in omenila masaker leta 2012 v sikhskem templju. "Vedel je, da bo več ljudi ubitih. Bil je pripravljen dati svoje življenje zame, za moje ljudi."

"Revolucionarno ljubezen" je opisala kot izbiro, dejanje volje. "To je odločitev, da ljubezen, ki jo imamo do naših družin, razširimo na tiste zunaj našega plemena, na tiste, ki niso podobni nam, tudi na tiste, ki nas prizadenejo," je dejal Kaur. "Revolucionarna ljubezen se lahko sliši nemogoča v času, kot je ta, ko tiste med nami, ki smo razburjeni zaradi volitev, mika, da bi utelešali enak bes, vendar je možna, ker sem ji pravkar bil priča."

Priča je bila zgodba o odpuščanju in spravi na kraju stričevega umora v mestu Mesa v Arizoni 15. septembra 2011 med stričevim mlajšim bratom Rano in stričevim morilcem Frankom Roquejem, ki sta se odločila, da ga pokličeta v zapor.

»Kako sem si lahko mislila, da bi ta ideja o revolucionarni ljubezni lahko delovala v soočenju z morilcem,« je vprašala. "Toda Rana sliši tisto, česar jaz ne morem: 'Frank, to je prvič, da te slišim reči, da ti je žal. Frank je rekel: 'Žal mi je za to, kar sem naredil tebi, tvojemu bratu in tvoji družini. Ko bom šel v nebesa, bom videl tvojega brata in ga prosil za odpuščanje.' "Ampak smo ti že odpustili, je rekla Rana."

Kaur je svojo predstavitev zaključila s tem, da je poslušalce opomnila, da revolucionarna ljubezen ni odsotnost jeze – jeza ima vlogo pri delovanju družbenih sprememb.

"Jezo in tesnobo pustimo, da izbruhneta odpuščanje, saj odpuščanje ni pozabljanje," je dejala. "Odpuščanje je osvoboditev od sovraštva, kajti ko smo osvobojeni sovraštva, lahko začnemo slišati zgodbo celo o morilcu in tistih, ki se ne strinjajo z nami. Ko enkrat slišimo zgodbo, lahko začnemo preoblikovati skupnosti in kulture. Morda boste v tem trenutku čutili, da je prihodnost temna ... toda kaj, če ta tema ni tema grobnice, ampak tema maternice? Kaj, če Amerika ni mrtva, ampak država, ki čaka se roditi?"