Kako Je Videti boljša šola

Na nedavnem potovanju v Indijo me je globoko navdihnilo prizadevanje ene šole, da bi uporabila nekatere na raziskavah temelječe prakse GGSC za spodbujanje dobrega počutja med svojimi učenci.

Podobno kot študenti v ZDA se tudi indijski študenti pogosto spopadajo z intenzivnim akademskim pritiskom, visokimi pričakovanji staršev in, za premnoge, s skrajnimi socialnimi in ekonomskimi ovirami. Dejansko so stopnje samomorov med 15-29-letniki v Indiji med najvišjimi na svetu.

Toda šola Seth MR Jaipuria pred K-12 v Lucknowu pod vodstvom Anjali Jaipuria pomaga premagati vpliv teh izzivov s spodbujanjem učencev, da izkoristijo lastno človečnost in človečnost drugih s praksami hvaležnosti, sočutja do samega sebe, pozornosti in še več – vse to spreminja šolo.

Šolska psihologinja Anam Zaidi, ki je vodila ekipo, ki je razvila te projekte, mi je nedavno poslala fotografije in opise njihovih dejavnosti. Mislil sem, da bi lahko vzgojitelji in starši cenili nekaj vznemirljivega dela, ki se dogaja v Indiji – in bi jih morda navdihnilo, da preizkusijo nekaj teh dejavnosti v svojih šolah. Uživajte!

Varno mesto samo za študente

Anam je srednješolce povabil, naj neizkoriščen zunanji prostor spremenijo v kraj, kjer bodo lahko sami poskrbeli za svoje družbeno in čustveno dobro počutje.

"Indijski učenci težje izražajo svoja čustva kot zahodni učenci," je pojasnil Anam. "Zato smo želeli, da imajo prostor, kjer se lahko počutijo varne."

Dijaki so sedem dni veselo barvali ograjne stebre, kamenje in stare gume; ustvarjanje znakov z navdihujočimi citati; in sajenje rož in sadik, pogosto s pomočjo višjih študentov, ki so rade volje sprejemali navodila mlajših. Poiskali so celo pomoč in nasvete šolskega mizarja in vrtnarja ter premostili včasih velik prepad med družbenimi razredi z izkušnjo »dostojanstva dela«.

rezultat? "Zdravilni habitat" samo za njih.

Znotraj »zdravilnega habitata« so bili ustvarjeni prostori, ki študente spodbujajo k izvajanju nekaterih tem Velikega dobrega.

Vrt prijaznosti

Ko učenec stori nekaj dobrega za drugega, posadi sadiko na vrtu prijaznosti.

»Zdaj iščejo razlog, da bi bili prijazni, da bi lahko posadili drevo,« je rekla Anam. "Motivira jih, da so prijazni, a jim tudi pomaga, da se dobro počutijo."

Ribnik Let It Go

Učenci na kamenček napišejo nekaj, kar bi radi opustili, na primer jezo ali ljubosumje, nato pa to vržejo v ribnik, kjer izgine.

»Včasih odrasli učijo otroke, da so nekatera čustva 'slaba' in jih je treba potlačiti,« je pojasnil Anam. "Toda resnica je, da ima vsako čustvo samo po sebi moč, da se spremeni. Ribnik je simboličen način, da študentom pomagamo spoznati, da je moč za izboljšanje v njih."

Drevo tišine

Drevo tišine ponuja prostor za introspekcijo in meditacijo, še posebej, če so se otroci zapletli v konflikt.

"Drevo spodbuja študente, da razmislijo o svojih dejanjih z opazovanjem trenutka tišine," je dejal Anam. "Videl sem tudi otroke, ki so samo prišli in se usedli tam." Tudi učitelji krepijo moč tišine tako, da vsako uro odpirajo in zapirajo s prakso čuječnosti.

Drevo samoodpuščanja

Učenci pridejo do drevesa, da izpolnijo papirnati list, na katerem piše: 'Odpuščam si za ...', nato pa list obesijo na drevo.

Anam je menila, da je bolj pomembno poudariti samoodpuščanje kot odpuščanje drugim zaradi načina, kako indijska družba gleda na odpuščanje. »Včasih lahko odpuščanje nekomu da osebi, ki odpušča, občutek večvrednosti,« je dejal Anam. »Mislijo si: 'Nekaj ​​sem ti odpustil in tega ne pozabi.' Toda če uvedemo koncept, da se najprej naučimo odpuščati sebi, lahko človek odpusti drugim na bolj sočuten način.«

Osredotočenost na samoodpuščanje tudi pomaga učencem, da se sprejmejo takšne, kot so, in tako krepi njihovo samozavest. Tudi dijaki višjih letnikov obešajo liste na drevo. "Tiho hodijo naokoli," je opisala Anam, "in postavijo list, ko nihče ne gleda. Njihovi listi pogosto pravijo stvari, kot so 'moj obraz', 'ljudem zlom srca', 'nekomu priznam svoja čustva' ali 'ne govorim lepo z mamo.' Drevo je postalo tako priljubljeno, da se sprašujem, ali naj pustim službo in samo izrežem liste.«

Drevo hvaležnosti

Pri drevesu hvaležnosti učenci na listek napišejo nekaj ali nekoga, za katerega so hvaležni, in to odložijo v škatlo. Anam nato izvleče listke in jih objavi na oglasni deski, da jih vsi vidijo (če le niso preveč osebni).

»Drevo hvaležnosti je nežen opomnik za vse nas, da ne glede na to, kako zaposleni smo, vedno obstaja nekaj, za kar smo lahko hvaležni,« je dejala Anam.

Samosočutje za otroke

Poleg Healing Habitata Anam izvaja druge prakse večjega dobrega, vključno s samosočutjem v učilnicah.

"Priznavanje napak je za večino od nas zelo težko in zelo redko," je pojasnil Anam. "Vedno se trudimo po najboljših močeh skriti svoje pomanjkljivosti, ker nas vodi to trdno prepričanje, da biti nepopoln pomeni biti neuspeh. Vadba sočutja do samega sebe daje študentom varen izhod, da priznajo svoj pristni jaz, tako da obravnavajo tiste dele sebe, v katerih se ne počutijo dobro."

En mesec so učenci v vrtcu do 4. razreda vadili samoobjem ob koncu vsakega dne in se spomnili, da ne glede na to, kaj se je tisti dan zgodilo, še vedno imajo v sebi božansko iskro, zaradi katere so edinstvena bitja.

Samosočutni objemi

Starejši učenci so pisali anonimna pisma sočutja do sebe in jih nato predali Anam (vseh 4000!), kar je na njeno presenečenje prebilo led med njo in študenti, ki niso bili vajeni svetovalca, s katerim bi lahko delili svoje izzive.

Tukaj je nekaj vzorcev tega, kar so napisali:

Hudo mi je, ker sem dekle, ker imajo fantje več svobode kot dekleta. Čeprav je pristranskost glede spola zdaj manjša kot nekoč, dekleta še vedno nimajo pravic. Če bi imel prijatelj enako težavo, bi rekel, da bomo, ko bomo veliki, vsi moški v naši prihajajoči generaciji poskrbeli za spoštovanje žensk in ji dali vse njene pravice.

Sram me je, da imam temno polt, prav tako pa mi je zelo slabo zaradi mojega položaja v razredu. Nimam veliko prijateljev in nisem dober v študiju. Vsi se norčujejo iz moje maščobe in uvrstitve v razredu. Če bi imel kdo drug te težave, bi mu svetoval, da se nikoli ne počutite zguba. Vsakdo v svojem življenju je kdaj poraženec, a poraženec vedno postane zmagovalec, ko ima vero in verjame vase.

Sramujem se svoje višine in vsi prijatelji me zmerjajo zaradi moje višine. Vendar tega ne jemljem resno, ker je moj najljubši igralec kriketa Sachin Tendulkar nizek in je opravil največje število tekov v zgodovini kriketa. Moj nasvet je, da se ne ozirate na to, kar ljudje govorijo, in poslušajte z enim ušesom, iz drugega pa pustite, da gre.

Vpliv na učence in učitelje
Anam je odkril, da je dajanje študentom priložnosti, da delijo svoje notranje življenje drug z drugim na neobvezen in varen način, pomagalo ustvariti bolj povezano skupnost. »Ko učenci slišijo, za kaj so drugi študenti hvaležni – še posebej od tistih, s katerimi se niso nikoli pogovarjali zaradi socialnih in ekonomskih razklanosti –, nenadoma ugotovijo, da so si bolj podobni kot različni.«

In morda je eden najlepših rezultatov učinek, ki so ga te prakse imele na učitelje. "Ko učenci izrazijo hvaležnost za enega od svojih učiteljev, pogosto opazim spremembo pri tem učitelju," je dejala Anam. "Strog učitelj začne z učenci ravnati bolj prijazno. Ali pa postane utrujen učitelj bolj navdušen nad svojim delom."

Na koncu delo, ki se izvaja v šoli Seth MR Jaipuria, govori o univerzalnosti človeških čustev in vrednot ter potrebi po povezanosti. S tem, ko je učencem zagotovil čas in varen prostor za negovanje lastne blaginje s hvaležnostjo, odpuščanjem, tišino in drugimi praksami, ki potrjujejo njihovo človečnost, je Anam učencem iz Jaipurije dal tisto, kar si želijo vsi otroci, ne glede na to, od koder so – da jih učitelji, vrstniki in oni sami vidijo in cenijo takšne, kot so.