Ekologija Ak Ramanujam

»September je pravkar minil tukaj v Chennaiju. In smo na polovici tamiškega meseca Purattasi , meseca, ki je v skupnem izročilu dobro poznan po drugi kratki poletni vročini, preden pride monsunsko deževje. In čeprav je vročina resnična – moje telo to lahko potrdi – tisto, kar zame označuje september, je drugačna vizualna in taktilna izkušnja – madeži prežvečenih brizg na poteh – izpljunjen ostanki sadežev Punnai , ki jih sadni netopirji vsako jutro pustijo za seboj po svoji nočni pojedini.

To počnemo moja družina in jaz septembra zjutraj; uporabljamo metlo iz kokosovih listov za strganje izpljunka sadja Punnai z betonskih poti v bližini našega vodnjaka in rezervoarjev za vodo. Pometemo ga na eno stran in nato celotno zbirko prežvečenih, napol pojedenih in nepoškodovanih, odpadlih plodov Punnai zmulčimo na vrt, v gredico, ki obdaja naše drevo Punnai . Punnai je tamiško ime za drevo Calophyllum inophyllum , sveto tempeljsko drevo 'neithal tinai' , obalne reliefne oblike, ki ji pripada Chennai. Punnai je rojen v mojem delu sveta (tropska Azija) in ga najdemo v tako oddaljenih delih, kot so Indonezija, vzhodna Afrika in Avstralija. Drevesa na našem vrtu nismo posadili mi. Verjetno ga je zasadila ptičja kapljica. Ali veliko bolj verjetno, padec sadnega netopirja.

Vsako septembrsko jutro, ko se tako ukvarjamo z našimi jutranjimi dejavnostmi pometanja, se s hudomušnim nasmehom spomnim, kako ljudje, ki živijo v tem mojem mestu, želijo predloge za drevesa, ki bi jih posadili okoli svojih domov. Razen, pravijo -- v idealnem primeru drevesa ne bi smela odmetavati listov. Ali pa velike količine cvetja. Ali pa privabite ptice in druga bitja, ki bodo svoje iztrebke (gnoj) deževala na parkirane avtomobile. V odgovor je nekdo, ki ga poznam in se tukaj ukvarja z urbanimi dejavnostmi sajenja dreves, pripomnil -- "Potem se sliši, kot da želite drevo iz plastike?!".

Sprašujem se, kaj je v nas, v teh dneh in časih, kar je pozabilo, kako se raztegniti, da bi sprejelo druga bitja? Morda niso vsi pripravljeni pozorno pogledati v svoje življenje in hoditi po poti do asimptotičnega minimalizma. Zagotovo pa se lahko vsi poskušamo malo raztegniti, ne glede na to, kje trenutno smo, da vidimo, ali lahko ustvarimo malo več prostora za druga bitja, s katerimi si delimo ta planetarni dom? Kako bi to izgledalo? Katere manjše, začasne nelagodje bi se odločili prenašati, ko se znova učimo deliti prostor in se odvajamo od osredotočenosti nase? Tukaj je pesem AK Ramanujam , pesnik, prevajalec, folklorist in filolog, ki govori o tej preiskavi -- Gayathri Ramachandran"

EKOLOGIJA AK RAMANUJAN,

Objavljeno v 'Second Sight', 1986

Dan po prvem dežju,

leta bi prišel domov

v jezi,

kajti videl sem na miljo daleč

naša tri drevesa Red Champak

je to storil znova,

je razcvetel in dal materi

njena prva slepeča migrena

sezone

s svojo ulico dolgo težko obešeno

rumena pelodna megla dišave

noben veter ni mogel presejati

nobena vrata ne morejo zapreti naše črne –

hiša s stebri, katere stene so imele ušesa

in oči,

luske, vonjave, škripanje kosti, vsako noč

gostujoče glasove in so bili porozni

kot mi,

ampak mati, ki se razburja

kot materino sukano srebro,

hlačke za vnuke

mokra kot hladna obloga na glavi,

ne bi dovolili posekati

cvetoče drevo

skoraj tako star kot ona, zasejan,

je rekla mimo mimoidoča ptica

previdnostni iztrebki

dati ji bogove in svoje hčere

in polne košare za hčerke

enoletne rože

in za eno linijo bratrancev

lajšanje migren v sezoni.